Zdi se, da se ljubezen kot kozmični fenomen, kot izhodiščna točka vsega, kot snov, iz katere je vse nastalo, oddaljuje od nas in postaja nedosegljiv cilj.
Estimated reading time: 4 minute
Čas, v katerem živimo, je čas velikega napredka, velikih dosežkov in brezmejnih možnosti. Danes lahko živimo v najbolj zakotnem kotičku obale in se ob pomoči globalne mreže, spleta, sporazumevamo s preostankom sveta, pri čemer lahko v vsakem trenutku izvemo, kaj se dogaja na najbolj oddaljenem koncu planeta. Informacije niso bile še nikoli bolj dostopne in še nikoli ni bilo lažje izvedeti marsikaj koristnega, pa tudi nekoristnega o komer koli ali čemer koli. Ta fenomen omreženosti nas je povezal v nerazdružljiv del neke celote.
Sklepamo virtualna prijateljstva, s tipkanjem po tipkovnici in gledanjem v zaslon iščemo sorodne duše, pa vendar, poleg vseh občutij, v globini duše čutimo neizmerno praznino in osamljenost.
Ker se počutimo ranljivi, porabimo dneve in mesece, da bi našli nekoga, ki bi razsvetlil naša življenja, ki bi nam pokazal, koliko v resnici veljamo, in bi nas na koncu osrečil. In zdi se, da živimo v tem začaranem krogu, saj nam to, kar iščemo, nikakor ne pride naproti in na spregled. Ali pa se tega ne znamo poiskati oziroma ves čas strmimo v napačno smer. Zdi se, da se ljubezen kot kozmični fenomen, kot izhodiščna točka vsega, kot snov, iz katere je vse nastalo, oddaljuje od nas in postaja nedosegljiv cilj.
Samota, ogorčenost, posesivnost, obup, zavist vse to so izrazi enega in istega strahu, ki je zavzel tolikšne razsežnosti, da še zdaleč ni čudno, da ne vemo, kje smo in kdo smo.
Edina protiutež tem silnim izrazom strahu je prav ljubezen, to je edino bistvo in edini pravi odgovor edina pot in edini cilj. Le ljubezen zmore nadomestiti vso praznino in popraviti vse, kar je treba popraviti, le ljubezen zaceli vse rane in vnaša svetlobo v vsak odnos, v vsako dejanje, in le ljubezen je odgovor na vsako vprašanje.
Če je ljubezen tisto, iz česar je vse nastalo, kar nas je ustvarilo in kar nas je pripeljalo v to časovno prostorsko razsežnost, ki jo imenujemo življenje, potem ta ljubezen še biva v nas, v vsak naši celici, v vsakem delčku našega bitja. Ljubezen je vedno bila in vedno bo del nas, kajti nič, kar je nekoč nastalo, nikoli ne more biti ločeno od tistega, iz česar je nastalo, in nikoli ne more biti ločeno od svojega vira.
Zdaj ko vemo vse, je naša edina naloga, da odstranimo tiste plasti prepričanj, domnev in ovir, ki so nas ločevale od te resnice, ki je vedno bila, vedno je in vedno bo v nas.
Pomembno je le, da tej moči, ki poraja svetove, omogočimo, da se razkrije v vsej svoji luči in razsvetli vsako našo pot, vsako naše dejanje, vsak naš odnos. Prava ljubezen ne pozna strahu in pogojevanja. V zameno ne pričakuje in ne zahteva ničesar. Ko bomo sprejeli to resnico, bodo odnosi, ki jih bomo vzpostavljali z drugimi, postali iskreni, saj ne bodo več temeljili na vzajemnem obtoževanju in kritiziranju ter nečloveških prizadevanjih za medsebojne ugajanje, temveč bodo ves čas pomagali pri našem razvoju.
Čutili bomo, da lahko skupaj dosežemo vse, brez pogojevanj in pričakovanj. Ko se bo naučili spoštovati svoje potrebe, bomo imeli posluh tudi za potrebe drugih, in doumeli bomo, da ima vsak med nami, ne glede na to, v kakšni zvezi je, pravico in obveznost biti to, kar je, se razvijati in doseči vse, kar zmore. Takrat bo svet postal prostor veselja in skupnega izvirnega ustvarjanja, v katerem bomo drug drugemu v podporo na poti osebnega razvoja in napredka. Uživajmo v ustvarjanju.
Preberite tudi SE LAHKO ZANESETE NA SVOJO LJUBLJENO OSEBO? in KATERA ASTRO ZNAMENJA SE PREHITRO ZALJUBIJO?