Ovire lahko postanejo stopničke, ki vodijo naprej, ne pa ovire, ki nam zastavljajo pot
Estimated reading time: 4 minute
Ko drugemu odpiramo srce, da bi ljubili, verjetno trčimo ob notranje ovire, vse vaše povlečene kotičke, kjer se bojimo intimnosti ali želimo ostati zaprti. Kmalu se zalotimo, da preigravamo iste stare samouničevalne igre, v kakršne smo bili ujeti vse življenje, to pa vodi v boj in spor s partnerjem. Zaobljuba pomeni odločitev, da se bomo spoprijeli s temi strahovi in togimi vzorci, ki se pokažejo v odnosu. Če hočemo učinkovito opraviti z njimi, moramo dognati, proti čemu se borimo.
Ko razumemo sile, ki delujejo na nas v prepirih s partnerjem, jih lahko obvladamo, namesto da se jim na milost in nemilost prepuščamo.
Šele takrat te ovire lahko postanejo stopničke, ki vodijo naprej, ne pa ovire, ki nam zastavljajo pot. Način, kako vsak od nas izraža in sprejema ljubezensko razmerje, se je oblikoval v prvih zaupnih stikih z materjo in očetom. Starši imajo zelo velik vpliv na nas, ne le, ker je od njih popolnoma odvisno naše dobro počutje, ampak tudi, ker sta prva človeka, ki ju globoko ljubimo.
Žal pa nam naše prve ljubezni pogosto puščajo rane, ki se ne zacelijo vse življenje.
Psihološki vpliv staršev na otroke je še posebno močan v družbah, kakršne so naše, kjer so se razbile ali izginile razširjene družine, tesno prepletene skupnosti, iniciacijski obredi, ki so nekoč ublažili vpliv staršev. Odraščanje v izolirani majhni družini, daleč od širše sorodstvene mreže, ne zagotavlja dovolj prostora in oddaljenosti od staršev niti dovolj različnih zgledov na zdravo moško in žensko vedenje.
Odnos med starši in otroci se izkaže za preveč navezan ali preveč oddaljen, oboje pa vodi v težave pri kasnejših odnosih.
V jedru vseh strahov pred intimnostjo, bližino z drugim človekom, je strah pred izgubo. Ljudje, katerih starši so bili oddaljeni ali nedosegljivi, se navadno bojijo, da bi izgubili ljubezen in stik. Bojijo se, da bi bili znova zanemarjeni in zapuščeni. Odnosa se oklepajo kot zasvojenci in nenehno zahtevajo od partnerjev, da jim dokazujejo ljubezen. Ali pa so z eno nogo zmeraj med vrati, tako da nikdar ne zaidejo v položaj, ko bi lahko bili znova zapuščeni.
Drugo skrajnost predstavljajo otroci, ki so imeli preblizu starše, ki so bili preveč napadalni in lastniški.
Ti otroci se bojijo, da bodo izgubili same sebe, svoj psihološki prostor, ki jim omogoča, da se kot posamezniki počutijo celovite. Skrajna, a razširjena oblika starševskega prilaščanja otrokovega prostora je psihično krvoskrunstvo, kjer se mati, nezadovoljna z možem, obrne k sinu po čustveno zadovoljstvo, ali oče podzavestno skuša ohraniti hčerino ljubezen samo zase. Ta skrivni pakt med enim od staršev in otrokom povzroči, da se sin čustveno naveže na mater (mamin sinček), hči pa na očeta (očkova punčka).
Tisti, ki so trpeli zaradi nasilnih staršev, se bojijo, da bi padli v prepad, da bi jih intimni partner čustveno nadziral ali zadušil.
V odnosih s starši gre pogosto za zapletene, protislovne vplive, zato mnogi rastemo v dvojnem strahu; da bi nas zapustili in bi padli v prepad. Ti strahovi so v različnih odnosih različni. Z enim partnerjem se bomo morebiti bojevali za svoj prostor, z drugim pa za večjo zaupnost in bližino. Kadar preigravamo te strahove v odnosu, ponavljamo stare prizore univerzalne drame iz otroštva, ki ima dve glavni pod vsebini; povezovanje s starši in ločevanje od njih. Tisti, ki se niso mogli globoko povezati s starši, ki so jih ljubili, ali se ločiti od njih, zapuščajo otroštvo z ranami na vseh področjih.
Preberite tudi RAZMIŠLJAJTE O ŽIVLJENJU, KAKOR DA JE UGLAJENA GOSTJA in ELA NE VE KAKO SE SOOČITI Z DEPRESIVNIM PARTNERJEM