Vzorci vedenja krojijo naše delovanje
Predviden čas branja 4 minute
Pripravljenost, ki nas popelje v novo kakovost življenja, ni samo želja, prepoznavanje, poimenovanje že poznanega, že okušenega, niti ni dovolj poznavanja okoliščin, ki so nas pripeljale do neke stopnje našega vedenja. Vedno zajemamo stvari celostno, medsebojno povezano in odvisno. Tudi mi sami nismo manj kot eno, torej delujemo v celoti, z vsem, kar znamo, zmoremo, hočemo. Pomembna je torej lastna aktivnost. Brez nje ne moremo pričakovati če hočemo več ali drugače, je treba to znano in želeno oplemenititi in razmejiti v nove dimenzije. Svojo osveščenost in zavest o sebi pretvorimo v nekaj novega, nekaj kar je za nas v danem trenutku sprejemljivo.
Pomembna je torej lastna aktivnost.
Brez nje ne moremo pričakovati sprememb, še manj obstanka nekih novih oblik vedenja. Zelo pogosto se v našem življenju dogaja, da srečujemo ljudi, ki pripovedujejo o svojih življenjskih izkušnjah, za katere preprosto ne moreš verjeti, da so del našega vsakdanjika. Ljudje delujemo po nekih vnaprej sprejetih vzorcih in se kljub prepoznavanju težav skrivamo za celo goro izgovorov, s katerimi opravičujemo njihovo vztrajno prisotnost.
Vemo, katere stvari so tiste, ki nam postavljajo življenje na glavo, pa kljub temu ne storimo nič za spremenjeno obliko obnašanja.
Vztrajamo v nekem stanju, ki nam prinaša neugodje, nam jemlje moč in energijo za delo in veselje. Včasih bi lahko rekli, da se nam dogaja neke vrste bolečina. Z njo zahajamo v svoj svet, se skrijemo pred tistim, česar ne poznamo, čeprav vemo, da bi nam to neznano ponudilo nova izhodišča in odprlo nove poti v prihodnost. Pred nami so uganke. Za njihovo reševanje moramo biti razpoloženi. Pomembno vlogo odigrajo čustva, predvsem strah.
Čeprav lahko strah deluje tudi kot pozitivno čustvo, ker nas opozarja pred nevarnostmi, nam v tem primeru bolj hromi pripravljenost na akcijo, kot da bi deloval opozorilno. Prav prisotnost čustvene negotovosti in nestabilnosti nam onemogoča prodornost ter vzpostavljanje novih dimenzij. Strah je povezan z že doživetim, ali je vezan na izkušnje drugih. Torej svoj čustveni odnos strahu vzpostavimo v primeru lastne negativne izkušnje, ali neko izkušnjo prepoznavamo kot alternativo svoji, čeprav jo je doživel nekdo drug.
Temu drugemu zaupamo, ga sprejemamo, ker ima podobne ali enake poglede, stališča in odnose do stvari kot mi sami.
Izbiramo med že izbranimi in živimo v prepričanju, da je tako absolutno prav. Čustveni svet je v tem primeru omejen na neka doživljanja, ki nam ohranjajo negativen odnos do stvari, situacij, odnosov. Vemo, da se človek običajno veže na sebi enake, kot pravimo. To se pogosto dogaja zato, ker se v družbi enako mislečih ali med tistimi, ki imajo enake ali zelo podobne izkušnje, počuti varnejšega. Poleg tega doživlja vzpodbude za svoje početje, saj tudi ti ljudje počno stvari na enak način, govorijo o podobnih stvareh, doživljanjih, dogodkih. Torej imamo možnost potrjevanja tistega, pred čimer sicer nameravamo ubežati.
Družbi drugačni od nas se izogibamo ali pa ne pridemo v njo, ker ne najdemo skupnih točk.
Dogaja se nam, da v času prepoznavanja težav in iskanja možnosti za njihove spremembe, vendar v fazi, ko še nismo povsem pripravljeni za akcijo, tako družbo in ljudi v njej občudujemo, ne moremo pa se jim približati. Ostajamo v nekakšnem krču. Čustvo strahu, zadržanost, stereotipni vzorci našega vedenja in okolje, v katerem živimo, nam lahko predstavljajo velikanske ovire. Pristopiti k akciji v nastajanju sprememb pomeni, da je treba predhodno zelo dobro prepoznati n spoznati samega sebe. Pomeni razčistiti odnos do sebe. To je odgovorna naloga, ki zahteva celostni pristop.