Teorija navezanosti je lahko ob pravilni uporabi zelo koristen pripomoček, ki nam pomaga razumeti odnose
Estimated reading time: 4 minute
Pojasnjuje, kako naši zgodnji odnosi s skrbniki ustvarjajo naša pričakovanja o tem, kakšno naj bi bilo po našem mnenju ljubezensko razmerje. Dojenčki se rodijo s potrebo po bližini, da lahko preživijo. Prilagodijo se na odzivanje svojih staršev nanje, da ne bi bila vez prekinjena in da bi se njihova verjetnost za preživetje povečala. Občutek, kdo smo, in naš občutek za odnose temeljita na tem, kako so se starši odzivali na nas v otroštvu in kako smo se prilagodili na njihovo odzivanje.
Če torej kateri od staršev odide, je nasilen, se ne zmeni za nas, je nepredvidljiv, preveč gospodovalen ali celo sam izjemno tesnoben, ogroža celotno otrokovo življenje.
Zato zgodnja relacijska travma učinkuje na nas do smrti, ker tako zelo vpliva na zgodnja razvojna leta. Teorija navezanosti je lahko ob pravilni uporabi zelo koristen pripomoček, ki nam pomaga razumeti, kaj se dogaja v naših ljubezenskih razmerjih. Je nekaj, kar se nam zdi koristno pri razumevanju sebe, svojih partnerskih odnosov. V vsakem od nas je navezovalni alarm. Ko smo dojenčki, je ločitev od staršev grozljiva, saj brez njih umremo. Če je razdalja prevelika, zazvoni navezovalni alarm.
To ne velja smo za telesno ločenost, temveč tudi za čustveno.
Če je kateri od staršev odmaknjen, pod stresom, zaskrbljen, hladen ali miselno odsoten, dojenček to začuti in njegov navezovalni alarm se oglasi. Dojenčki po navadi pritegnejo pozornost staršev tako, da zajokajo ali nekaj naredijo. Če se starši odzivajo na občutke otroka in so dojemljivi zanje, se dojenčki naučijo, da so starši ob njih, in se znova počutijo varne. Če je skrbnik zanesljiv in prisoten, postane tako imenovana varna baza.
Ker otrok ve, da ima starše, h katerim se lahko zateče po varstvo in pomiritev, bolj samozavestno raziskuje in se igra ter več tvega, saj ve, da mu bo starš ob vrnitvi na voljo. Če se starš ne odziva ali če je njegovo odzivanje nezanesljivo, se razvije negotova navezanost. Obstajata dva glavna načina odzivanja dojenčka, kadar starši niso odzivni; anksiozen in izogibajoč.
Otroček se oklepa staršev in jih prosi za pozornost ali pa se zapira vase in odmika.
V odrasli dobi je v nas še vedno navezovalni alarm, ki se še posebno rad sproža v ljubezenskih razmerjih. Kadar se počutimo varne in gotove, naš navezovalni alarm molči. Ko začutimo negotovost, se alarm oglasi, po navadi takrat, ko se nekdo odmakne ali preveč približa. Pri organizirani navezanosti ga lahko sproži nekdo, ki je preblizu, nezanesljiv ali celo varen to, da imamo nekoga, na katerega se lahko zanesemo, se nam lahko zdi zelo grozljivo, če so bile naše zgodnje izkušnje z odnosi prežete s strahom.
Varno navezana oseba je sposobna dajati in prejemati ljubezen.
Brez težav se odpira drugim ter se ne izogiba prednosti in intimnosti. V odnosih se počuti varno, kar pomeni, da se lahko približa in po potrebi umakne. Razvije se identiteta nekoga, ki je vreden ljubezni in pozornosti. Takšno je običajno življenje osebe, ampak nihče ni ves čas popolnoma varen, v vsakem od nas so negotovost in negotovi deli, negotovo navezani ljudje pa lahko sprožijo vse naše navezovalne alarme.
Zavedati se je treba, da lahko različni ljudje izvabijo na dan različne sloge navezanosti. Navezanost se poraja tudi med prijatelji, sodelavci in družinskimi člani, ne samo v partnerskih razmerjih. Ker so zadnja po navadi bolj intimna tako kot odnosi med otrokom in staršem so navezovalni vzorci običajno bolj izraziti v tem kontekstu, vendar so v igri v vseh odnosih.
Preberite tudi ZAUPAJTE ODNOSU KOT UČITELJU in PRILAGAJANJE DRUŽINSKIH ODNOSOV SITUACIJAM IN OBDOBJEM