Odziv brez napadalnosti vodi k sreči
Predviden čas branja: 4 minute
V naši naravi je, da se branimo, kadar čutimo, da smo napadeni. Ta mehanizem sproži je bil vgrajen v naše programe pred tisoči let, da bi nam omogočil preživetje v divjini. Žal pa se ta mehanizem sproži ne glede, ali nas zalezuje plenilec ali nas kritizira partner, ker smo pustili svoje nogavice na tleh. Čeprav odnosi včasih postavljajo izzive, ne zahtevajo enake stopnje agresivnih veščin preživetja kot divjina, zato se boste morali svoje obrambne odzive naučiti ustrezno prilagoditi.
Še posebej težko se je vzdržati sodbo, ko vam partner pove informacijo, ki vas rani ali užali.
Toda, če ga spodbudite, da vam pove resnico, jo morate biti v zameno pripravljeni slišati. Če zaslišite kaj, za kar se vam zdi, da je naperjeno proti vam, bo vaš naravi odziv samoobramba, v trenutku ko dvignete ščit, okolje preneha biti varno za oba. Večina sporov, ki nastanejo med partnerjema, se zavrti v krog napadov, obrambe in maščevanja, ki se vrti, dokler ni kdo ranjen, oba izčrpana ali eden odneha. Edina pot iz tega kroga za oba je, da poslušata, kaj ima povedati drugi, ne da bi se odzivala napadalno ali maščevalno.
Potrebno je, da eden od vaju opusti bojevito držo in znova poskrbi, da je okolje varno za oba.
Poslušanje brez napadalnosti zahteva, da onesposobite svoj reakcijski gumb. Morda se boste zaradi tega, kar pravi vaš partner, najprej počutili prizadeti, ker ste pač človek in nihče ne uživa ob poslušanju o lastnih nepopolnostih. Ključno je, da opazite prizadetost in sprevidite, da jo lahko občutite, a vas še vedno ne prisili v dejanje.
To vam bo omogočilo, da boste stopili iz sebe, objektivno sprejeli partnerjevo resnico, in nato jasno ocenili, ali menite, da je tisto, kar pravi, utemeljeno. Če menite, da ni, se temu odzovite. Če menite, da je partnerjeva razlaga utemeljena, pa lahko informacijo dejavno izrabite za korak k lastni izpopolnitvi.
Občasno zadržujemo v sebi zamero, jezo, nejevoljo ali kakšen drug negativen odziv, namesto da bi ga posredovali človeku, katerega zadeva, in tedaj se to občutje spremeni v kamen.
Vsak kamen pristane v košari našega uma in tam ostane, dokler zavestno ne izberemo, da ga bomo vzeli od tam in ga zavrgli. Težava nastopi, kadar se ljudje s težko natovorjenimi košarami skušajo pretvarjati, da je vse v najlepšem redu. Ne glede kako močno si prizadevajo za to, jih bo ropotanje tistih kamnov v košari motilo in ustvarjalo zmedo v njihovih mislih. Teža kamnov bo pritiskala k tlom kot težko breme in jim omogočala, da bi se gibali enako okretno kot sicer. Zato, je vaš cilj poskrbeti, da v košari ne bo nobenega kamna, da boste delovali brez ovir, ki jih povzroča glava polna kamenja.
Vsakič, ko se ugriznete v jezik, ko vas partner ne upošteva, ustvarite kamen. Vsakič, ko se zadržite in ne izrazite želje, zamera, ki se porodi iz tega, otrdi v nov kamen. Kadarkoli zadržite svojo jezo, nastajajo novi kamni. Predstavljajte si, kako malo časa je potrebnega, da se vaša košara napolni in se usuje na vašega partnerja v obliki majhnih zbadljivk, težkih padajočih gmot, posmeha, obremenilnih pripomb, in če ji predolgo ne posvetite pozornosti, v obliki uničenih čustev. Cilj, ki ga morate doseči v pristnih zvezah, je, da kamne, ki se pojavijo, odvržete tako hitro, kot je mogoče. Če jih iz kakršnega koli razloga obdržite, bodo vas in vaš odnos le obtežili.