Nikar ne potrjujte sebe s tem, da izničite nekoga drugega
Estimated reading time: 4 minute
Posesivnost je greben udarnega vala, ki uniči vse, s čimer se sreča, je kot nalezljiv virus in se razmnožuje kot klice norosti. Sprva je videti kot neke vrste rutinski obkolitveni manever in je torej nenasilna. Nato se spremeni v nekakšno žično oviro, nazadnje pa postane tehnika neprestanega preiskovanja ozemlja drugega. Od tedaj ne bo nič prepuščenega naključju in izkazalo se bo, da je sistem nadzora preračunan do najmanjših podrobnosti, kot najbolj zapletene strategije.
Kako se obnaša strast?
Strast si prizadeva, da bi izničila razdaljo med ljubečima se, ko ne more doseči poistovetenja z ljubljeno osebo, se samodejno odreče vlogi ljubimca v njenem bistvu in jo ubere po poti posedovanja, ki omejuje možnosti za pristen odnos z ljubljeno osebo, dokler je ne žrtvuje v tesnem prostoru, v katerega jo je zamejil ljubeči. Med tem obleganjem ni bila žrtvovana le ljubljena oseba, temveč tudi ljubeči, ki je omejil svoje stike s svetom in pomen lastnega bivanja na čisto in preprosto polastitev ljubljenega.
Trajanje takšnih ljubezni je odvisno od globine brezen in skrivnih, ne neodkritih prostorov duše, po katerih pohlepno izteguje roko želja po polaščanju v ljubezni.
Brezobzirnost je v dejstvu, da se tisti, ki ljubi zaradi posedovanja, ali zaradi žeje po lastnini v vedenju, kretnjah in besedah po ničemer ne razlikuje od tistega, ki ljubi, ne da bi imel poseben interes, razen po tem, da hoče postati edini predet misli in čustev drugega. Zato se ne zadovolji s posedovanjem telesa in s tem povezanim intimnim užitkom, temveč pričakuje, da se bo ljubljena oseba zaradi njega docela odrekla svojemu svetu, ki ga ljubeči zaznava kot skušnjavo za ljubljenega, kot vir nevarnosti za svoje hlepenje po polaščanju.
Vendar tisti, ki ljubi na ta način, ni zadovoljen, ko doseže svoje, ker si pravzaprav želi nečesa še bolj določnega in izprijeno vzvišenega; hoče, da si ljubljena oseba ne bi delala utvar v zvezi z njim in se ne bi prodajala domišljijski podobi, ki si jo je ustvarila o njem, temveč da ljubi prav njega, ne le njegovo očitno istovetnost, temveč tudi njegove skrite globine, prav do tistega temačnega kotička, njegovega hudičevstva ali skrite nenasitnosti.
Šele tedaj bo zasitil svoje hlepenje po polaščanju, z zadovoljitvijo pa ugasne tudi njegova strast, ki ni bila ljubezen do drugega, temveč le izkrivljena oblika ljubezni do sebe.
Če drugi pristane na to voljo po polaščanju in ji ugodi, tedaj se dva človeka skupaj lotita skupnih interesov in se postavita nasproti sovražnemu in odtujenemu svetu. To sebičnost v dvoje zamenjujeta za ljubezen in zaupnost. Ta zaupnost se hrani z izključevanjem sveta, kajti ljubeči le z izključevanjem kateregakoli odnosa zadovolji svojo željo po posedovanju; čutiti mora, da edini uživa predanost ljubljene osebe, kajti le tako lahko preko drugega začuti ljubezen do sebe, ki je sicer nikoli ni zmogel.
Tedaj se pojavi ljubosumje, to namreč ni znamenje ljubezni, kakor zmotno mislijo, temveč znamenje izključujoče predstave o ljubezni, ali kakor nestrpna potreba po trinoštvu, prenesena na ljubezenske zadeve.
Takšna ljubezen ljubljeno osebo prikrajša za veselje nad svetom, od katerega se poslovi tudi ljubeči, ko vso svojo pozornost usmeri na ljubljeno bitje. V teh pogojih se rodi egoizem v dvoje, ko sta partnerja rešila problem ločenosti tako, da sta en individum povečala v dva. To jima daje občutek, da sta osamljenost premagala, ker pa sta ločena od drugih ljudi, ostajata še naprej ločena tudi drug od drugega in odtujena sebi.
Preberite tudi TEORIJA NAVEZANOSTI V ODNOSIH in HOROSKOP: ŽENSKE, KI USPEJO V KASNEJŠIH LETIH