Razvoj osebnosti ter potreba po ljubezni
Predviden čas branja 4 minute
V obdobju pred porodom in kot dojenček ne mislimo z možgani. Delujemo samo s srcem. Natančno vemo, kaj je ljubezen. Prva in vsaka naslednja misel, porojena v naši razvijajoči glavici, nas bolj in bolj oddaljuje od prave ljubezni. Z vsako novo mislijo, smo bolj oddaljeni od svojega izvora, katerega bomo morali nekoč, za časa svojega življenja, zopet najti. To je naša edina in glavna naloga. Počasi že začenjamo vsrkavati ljubezen. Človeške ljubezni še ne potrebujemo zelo nujno, branimo se je pa tudi ne. Kot otrok potrebujemo ljubezen staršev. Jo dobimo ali pa ne.
Tisti, ki so imeli srečno otroštvo, nimajo v odrasli dobi nikakršnih težav.
Imeli so jih radi, ljubili so jih brezpogojno. Zato bodo kasneje tudi oni znali brezpogojno ljubiti soljudi. Največ problemov pa se pojavlja pri ljudeh, ki so imeli nesrečno, žalostno, nepopolno ali celo nikoli v celoti doživeto otroštvo. Tudi njih so ljubili, le da ne brezpogojno. Ali vsaj trudili so se, da bi jih ljubili. Pa jim ni uspelo. Niso znali, niso vedeli. Tega niso storili zanalašč. Tudi njih ni nihče naučil, kako se ljubi. Nevede so neznanje o ljubezni prenesli na svoje otroke.
Kot pubertetniki pričakujemo ljubezen svoje simpatije ali prve velike ljubezni. Jo dobimo, ali pa ne.
Lahko smo zaljubljeni srečno, lahko pa nesrečno, ker nas naša simpatija ne mara. Kot mlad odrasel človek, pričakujemo ljubezen partnerja. Za ljubezen staršev nam ni več mar. Nič več nam ni nujno potrebna, ker smo se že postavili na lastne noge. Smo že dovolj odrasli, da delamo po svoje, da mislimo s svojo glavo. Imamo tudi možnost, da se ne držimo nauka, ki so nam ga starši vcepili v glavo.
Če so nam učili pogojne ljubezni, imamo možnost, da sprevidimo zmoto in se odločimo, da sami ne bomo enako ravnali s svojimi partnerji in s svojimi otroci. Kot odrasel poročen človek, pričakujemo ljubezen svojega zakonca. Najboljši pokazatelj, da imamo nekoga radi je, da ga ne poskušamo spremeniti. Da ga imamo radi takega kot je in da tudi od njega ne pričakujemo, da bi nas imel vdano rad, da bi bil naša lastnina. Pustimo mu svobodo. Idealno je, da tudi on misli in ravna tako.
Na tak način se razvijejo idealni pogoji za nastanek in razvoj trajnega ljubezenskega odnosa.
Tak odnos omogoča osebno duhovno rast. Omogoča napredovanje v razmišljanju in razumevanju sveta. Čim bolj duhovno rastemo. Tem bolj težimo k popolnosti. Če pa se zgodi, da mi partnerju dajemo svobodo, on pa nas v celoti zahteva zase, je potrebno nekaj ukreniti. Vsak sam najde svojo lastno rešitev. Vztrajati v zvezi, ki ne zagotavlja osebne duhovne rasti, ima smisel le, če smo duhovno toliko razviti, da lahko rastemo samostojno, brez njegove opore in klub oviram, ki nam jih postavlja njegov posestniški odnos, partnerjevo ljubezen si največkrat samo domišljamo.
Redki so tisti, ki nas imajo radi v pravem pomenu besede ljubezen.
Če bi bili odvisni od dodatka take površne človeške ljubezni, bi že zdavnaj umrli. K sreči nam višja sila ves čas doliva ljubezen v našo svetilko življenja. Kadar smo sami, osamljeni, samcati iščemo dotok ljubezni iz samih neustreznih virov. Pričakujemo jo od raznih stvari, konjičkov, dela. Včasih celo bežimo pred samim seboj v odvisnosti. Ljubezni pa ne dobimo od nikogar in od nikjer. Čudimo se, zakaj nas nič ne more osrečiti. V srcu smo zagrenjeni. Zavijemo se v oklep, da se ne bi videlo, kako smo ranljivi. Tako postanemo tipičen primer okamenelega srca, ki nas ščiti pred osamljenostjo.
Preberite tudi SODOBEN NAČIN IZPOSTAVLJANJA ODNOSOV in MLADOST, ČAS NA KATEREGA SE Z VESELJEM SPOMNIMO