Zanimivi miti o ljubezni
Predviden čas branja: 4 minute
In srečno sta živela do konca svojih dni. To je večni mit o medsebojni ljubezni. Utvara je, da zaljubljenost in odnos, ki temelji na ljubezni, rešujeta vse težave in nam zagotavljata zasluženo takojšnjo in večno srečo. Mit je zabaven, stvarnost pa je pogosto kruta. Ko nekoga ljubite, ga ne ljubite ves čas, povsem enako vsak trenutek. To je nemogoče. Lažemo, če se pretvarjamo, da je tako. Pa vendar nas večina pričakuje natančno to. Tako malo vere imamo v plimovanje življenja, ljubezni in odnosov. Navdušujemo se ob plimi in se prestrašeno upiramo oseki. Bojimo se, da se plima ne bi vrnila.
Vztrajamo pri trajnosti, nadaljevanju in ohranjanju, ko pa je edina možna kontinuiteta, tako v življenju kot v ljubezni, rasti in pretočnosti v svobodi.
Naloga ni lahka. Da bi se naučili živeti z drugimi in jih ljubiti, potrebujemo veščine, rahločutne in priučene, podobno kot jih potrebujejo kirurg, gradbenik, vrhunski kuhar, saj nihče od njih še pomislil ne bi na opravljanje svojega poklica brez predhodnega pridobivanja znanja. Pa vendar mi, krhka in slabo opremljena bitja, plužimo naprej, oblikujemo prijateljstva, sklepajo zakonske zveze, vzgajamo otroke z le nekaj pravzaprav nobenimi priročnimi viri za spopadanje z neobvladljivimi zahtevami. Zato nikakor ne preseneča, da se odnosi, ki se pogosto začnejo z veselo naivnostjo široko razprtih oči, velikokrat končajo z razočaranjem, grenkobo in obupom.
Začetna čarobnost v vsakdanjem življenju zbledi.
Vsi smo že doživeli občutek popolne zamaknjenosti in zaljubljenosti v tujce, nato pa se po nekaj tednih odnosa čudili, kaj smo videli v njih. Ni življenja ali razvoja brez odnosov. Že takoj po rojstvu začutimo potrebo po povezovanju in njegovem pomenu. Ob rojstvu smo popolnoma nemočni in oprimemo se prvega odnosa mati, otrok, odtlej pa se, bolj prepleteno ko je naše življenje, vse bolj povezujemo z drugimi. V nekem pogledu vse življenje prepletamo odnose, dokler ne oblikujemo dopolnjenega vzorca, ki spominja na pajčevino.
Naše preživetje je odvisno od odnosov. Če smo v otroštvu prikrajšani za ljubeče stike z ljudmi, ovenimo, zdrsnemo v psihozo in norost. Tudi v odraslosti sta veselje in najpomembnejši razvoj odvisna od medsebojnega delovanja v skupnosti. Proces sprejemamo kot samoumeven. Očiten postane šele v trenutkih, ko doživimo odklop ali kadar so tesni odnosi z drugimi pretrgani zaradi ločitve ali telesne oddaljenosti, ki onemogoča bližino in nas pušča same.
Toda čeprav čutimo veliko potrebo po povezovanju, se večji del življenja vedemo razmeroma nepremišljeno in omejeno, zato smo še bolj osamljeni.
Ljubeči odnosi, čeprav potrebni za življenje, zdravje in razvoj, so med najbolj zapletenimi spretnostmi. Preden si začnemo prizadevati za uspešno oblikovanje odnosov, je nujno, da globlje razumemo, kako delujejo, kaj pomenijo in kako jih krepi ali uničuje vse, kar počnemo ali verjamemo. Uspe nam lahko le, če smo pripravljeni vložiti energijo in si vzeti čas za preučevanje neuspelih in tudi ogledovanje uspelih odnosov. Ljubečih odnosov ne bi smeli jemati neresno.
Če nočemo trpeti, se jim moramo vedno izkustveno približati. Preveč nas je s solzami, z zmedo in s krivdo plačalo ceno ravnodušnih pristopov. Zlasti v zvezi z zakonci. Čeprav je sodobna zakonska zveza velikanski laboratorij, so njeni člani pogosto brez vsakršne priprave na partnersko delovanje. Koliko trpljenju, obžalovanju in propadom bi se lahko izognili, če bi pridobili vsaj nekaj osnovnih naukov, preden vstopijo v odnos.