Kako mladostniku, ki se je znašel v težavah pomagati poiskati pravo smer?
Predviden čas branja: 5 minut
Tudi pri mladostnih prestopnikih, ki se večkrat spozabljajo v že kar zločinska dejanja, je skrivnost njihovih stranpoti na eni strani in njihovega poboljšanja na drugi zopet predvsem v podobi njihove osebnosti z vzvratnim delovanjem na njihove nosilce. Tudi v takih ljudeh biva za trdo skorjo lahko nežna duša. Mladostni prestopniki v svoji napadalnosti velikokrat močno pretiravajo, bolj kot jo v resnici čutijo. Vzrok te neuravnoteženosti in nekakšne dvoličnosti pa je v njihovi preteklosti.
Redno so to ljudje, ki jih je v nežnejših letih kakšna ljubljena oseba prehudo prijela, jim storila krivico in žalila njihova čustva.
Posledica je bila, da so se odslej zaprli pred vsako drugo osebo, ki bi se jim hotela kakorkoli ožje približati. Prizadetost v nežnih čustvih je rodila nezaupanje prav na isti ravni ljubezni in dobrote do ljudi. Ne zaupa prav nikomur in hkrati je maščevalen do vseh. In vendarle je to samo ena stran njihove ranjene duše. Brazgotine jih skelijo in so občutljivi zanje, po drugi strani pa tem bolj doživljajo potrebe po ljubezni, nežnosti in zaupanju.
Ker pričakujejo od bližnjega le udarce, so v stalni pripravljenosti zadati drugemu prej dva udarca, preden bi sami dobili le enega.
Tako delajo zavestno celo s tistim, ki bi se jim rad približal tudi z ljubeznijo in jim pomagal. Posledica je, da so vedno bolj osamljeni. Ljudje jih ne razumejo. Mladostni prestopnik živi stalno v občutju samoobrambe, čeprav tiči za njegovo surovo zunanjo skorjo navadno nežna, ljubezni in pomoči potrebna duša. Tudi tu je možno zdravljenje le on zdravljenju starih duševnih brazgotin in ob samo uravnalnem vzvratnem delovanju nove podobe lastne osebnosti.
Podobno kakor nevrotik in alkoholik se bo tudi prestopnik spreobrnil šele potem, ko bo našel v sebi zdravo jedro svoje osebnosti. Kakor onadva, tako se bo tudi prestopnik poboljšal v dejanju šele, če se bo prej v duhu poboljšal. Dobiti mora namreč prej zadosten nagib za svoje spreobrnenje. Ta nagib pa je njegova lastna boljša, vzorna, dostojanstvena osebnost, ki jo drugi priznavajo in spoštujejo.
Saj za to upoštevanje in družbeni ugled dejansko že ves čas mlad prestopnik vse druge ljudi zavida in se maščuje prav zato, ker ga še vedno boli tista rana, ki mu je to dostojanstvo in čast nekoč vzela.
Čeprav vemo, da si jo je vzel pravzaprav sam, ker je bil za to rano preobčutljiv, ker ji je pripisoval prevelik pomen in posledice za svoje življenje. Tudi pri mladostnem prestopniku gre uspešen proces prevzgoje in poboljšanja po podobni zakonitosti, ko se mora vživljati v vlogo svoje nove, v resnici pa od nekdaj zaželene vzorne osebnosti, kot pri alkoholiku. Tudi pri prevzgoji mladostnega prestopnika pridemo do tega, da tako dolgo nimamo uspeha, dokler ne bo sam videl, dokler sam ne prizna, dokler sam ne odkrije prepričevalnega nagiba za to preusmeritev, in ta nagib si je lahko on sam sebi, njegov lastni jaz, podoba lastne osebnosti, če si jo dovolj živo in dovolj dobro predočuje, da začne delovati nanj s svojim vzvratnim delovanjem kot meč, ki ga dviga in vabi.
Človek je odprto bitje.
Z nobeno že doseženo stopnjo življenja ni zadovoljen. Hoče iz življenja več življenja. Ljudje smo si hudo različni v svojih osebnih ciljih in nazorih. Zato tudi smisel za srečo življenja različno razumemo. Toda ne glede na to različnost, kako kdo doživlja zadovoljstvo in srečo, smo si vsi složni v tem, da gledamo na srečo kot na bogatejše in popolnejše življenje.
Če srečo lahko uživamo samo v vzajemnem sodelovanju, v medsebojni povezanosti vseh, je to le zato, ker ima tudi življenje vseh posameznikov skupni vrelec, kljub različnim oblikam in načinom, v katerih je utelešeno v neštetih posameznikih. Razumevanje in ljubezen, veselje in sreča, ki jo dajemo bližnjemu, odseva iz njega nazaj na naše lastno življenje in nas napolnjuje in osrečuje. Naj bi ta naša vera v življenje in sončno gledanje nanj pomagala mnogim.