Znašli ste se v stiski. Kako ukrepati?
Predviden čas branja: 4 minute
Ljudje kot bitja se niso pripravljeni sami od sebe veliko naprezati in si prizadevati za osvobajanje od bolečine, da bi se izognili bodočim stiskam. Zato se problem kako naprej po navadi najbolj zaostri, ko smo že v stiski, najbolj prizadeti in dejansko najmanj odporni ter pripravljeni za njeno premagovanje. Ne glede na dejanski vzrok problemov in stisk, ki so po večini duševne in tudi čustvene narave, pa se pri njihovem nastopu srečujemo s problemov zmožnosti njihovega reševanja. Pri iskanju rešitve se po navadi že v pristopu nagibamo ali k pretiranemu realizmu ali k idealizaciji.
Oboje je lahko v določenih primerih nesmisel, ker je nesmiselno tako realistično jemanje abstraktnih pojavov v naravi kot idealizacija predstavi o življenju in odnosih, ki v življenju nikoli ne obstajajo v idealno obliki.
Tedaj praviloma ugotovimo, da za spopad z nastalimi problemi nismo ustrezno pripravljeni. Najprej zato, ker nas o vodenju osebnega in predvsem čustvenega življenja nihče ni učil ali na to pripravljal, potem pa zato, ker za spopad z duševnimi problemi in stiskami nimamo nujne sposobnosti jasnega razločanja med posameznimi vplivi, vzrokih in posledicami. Razločanje vrst in moči posameznih vplivov pa je pogoj za reševanje nastalih problemov. Na splošno velja, da je neumnost vedno bolj agresivna od pametnega vedenja, ki se kaže tudi kot brzdanje lastne neumnosti.
Skupni imenovalec mnogih problemov je skoraj nagonsko pričakovanje sreče v življenju, kar je tudi povezano z nagnjenostjo k idealizaciji.
In bolj kot se nagibamo k pričakovanju in iskanju sreče, več problemov se pojavlja na tej poti. Pri tem se ne zavedamo, da smo se s tem, ko smo privolili v srečo, odločili tudi za njeno nasprotje, nesrečo, ki jo dostikrat povzročajo prav naša prizadevanja za dosego prve. Seveda je to predvsem odvisno od tega, kaj in koliko tega si želimo v življenju. Če ne bi slepo sprejeli odnosa do življenja in sveta pod vplivom delovanja okolja, bi mogoče ugotovili, da se ne splača tekati za bolj ali manj nepotrebnimi produkti sodobne civilizacije.
Če bi bili sposobni svoje potrebe kritično ovrednotiti bi mnogo stvari v življenju izgubilo namišljeno vlogo in bi si lahko prihranili nepotrebne napore odrekanja in mnoge duševne stiske. Nasploh je odprto vprašanje, kaj mislimo, da je sreča. Velikokrat je za nas prav pričakovanje idealnega. Ustvarjamo si idealne predstave o bistvenih življenjskih funkcijah, od srečne ljubezni do otrok in bogastva, skoraj nikoli pa ne pomislimo, da vseh, ki niso imeli sreče, sploh ni na svetu, bodisi da se niso rodili ali pa jim je v življenju obrnila hrbet.
Tisti, ki nimajo sreče, praviloma nimajo življenja.
Življenjsko pričakovanje kot naravna danost doživetja vsakega posameznika je skrajna meja njegove naravne zdržljivosti. Čustva so odprta vrata, skozi katera je mogoče priti do najbolj občutljivih duševnih mehanizmov človeka, ki pretežno čustveno dojema življenje. Za čustveno odnos do sveta kot prevladujoč pristop k življenju naj bi veljalo vsako vedenje, ki je direktno povezano z določenimi čustvenimi in nagonskimi asociacijami.
Lahko ugotovimo, da je direktna zveza med čustvenimi asociacijami in s tem pogojenim vedenjem spet proizvod ali posledica delovanja lastne neumnosti, ki je odločilna omejitev za drugačno vedenje. Če kdo v svoji neumnosti ključ svojih čustev zaupa v neprave roke, se lahko zgodijo največje tragedije. V resnici pa se do čustvenih ključev ne da priti drugače, kot da jih komu sami izročimo. Če je kdo zlorabil naše zaupanje, ni kriv samo on, temveč smo krivi sami, ker je po navadi pod vplivom neutemeljenih čustev zatajila lastna razsodnost.