Ali je ljubezen glavni smisel vašega življenja?
Predviden čas branja: 4 minute
Če je ljubezen za dano osebo najvišja vrednota, potem je situacija, v kateri je ljubezen je ljubezen ogrožena, najhujši mogoč stres, neprijetna občutja pa najintenzivnejša. V takih situacijah taka oseba išče življenjsko oporo v drugih življenjskih vrednotah, ki so v njenem sistemu vrednost prav tako visoko, vendar so vrednotene manj od ljubezni. Na eksistencialni ravni te druge vrednote delujejo kot temeljne opore osebnosti, na katere lahko oseba računa v tistih življenjskih situacijah, ko je ogrožena njena najvišja vrednota.
Tak manever ji pomaga prebroditi življenjsko krizo in najhujši mogoč stres, ker odkriva smisel življenja tudi v tistih vrednotah, ki niso ljubezen.
Povsem drugače je pri osebi, ki verjame, da je uresničena ljubezen isto kot uresničen smisel življenja. Če je ljubezen smisel življenja, je ljubezen kot najvišja vrednota ločena od drugih vrednot. Ljubezen je inkapsulirana kot življenjski smisel in oseba težko najde smisel življenja v kaki drugi vrednoti. V situaciji, v kateri je ogrožen njen odnos ljubezni, je taka oseba ne le v najhujšem mogočem stresu, temveč je tudi v situaciji nesmiselnosti življenja. Življenjski smisel ni neka danost, temveč prepričanje, ki ga ljudje aktivno gradijo.

Nihče ne more točno reči, kakšen je objektivni smisel posameznega življenja, čeprav obstaja veliko kandidatov, ki delajo ravno to in širijo svojo ideologijo in svoje recepte. Toda povsem jasno je, da mora določanje smisla življenja vsebovati več vrednot, ne le eno samo. Življenje je tako kompleksen pojav, da vsebuje izjemno veliko stvari, v katerih je mogoče najti smisel življenja.
Čer oseba, ki izenačuje uresničenje ljubezni z uresničenjem smisla življenja, izgubi ljubezen, ni zgubila le ljubezni, izgubila je smisel svojega obstoja.
Izguba smisla življenja pa je povsem zadosten razlog za vse vrste dekompenzacij. Po tej formuli postane življenje pogojna kategorija. Ker je vredno živeti samo, če je izpolnjen osnovni pogoj ljubezen. Oseba, ki ima problem v odnosu ljubezni ali ki izgubi odnos ljubezni, ne gre skozi krizo ljubezni, temveč gre skozi krizo smisla življenja. To je osnovna razmejitev med občutjem žalosti, ki se naravno pojavi, kadar se izgubi ljubezen oziroma ljubljena oseba, in občutjem depresivnosti in nesmisla, ki se pojavlja, kadar se ta izguba doživlja kot izguba smisla obstoja.
Če nekdo strastno ljubi, če je fanatik ljubezni, potem je zanj uresničenje ljubezni največja mogoča ekstaza in sreča, onemogočanje ljubezni pa najhujše mogoče trpljenje in bolečina.

Že tak način efektivnega reagiranja v strasti je dovolj za sklep, da je za osebo, ki strastno ljubi, ljubezen najvišja vrednota. Strast je torej vrsta posvečenosti, ki se občuti do tistega, kar se doživlja kot najpomembnejše v življenju. Ker so vse druge vrednote manj vredne od ljubezni, ljubezenski fanatik v svoji strasti bodisi pozablja na te vrednote ali pa jih zavestno zavrača.
Zato strast vodi v trpljenje in nesrečo. Ljubezen strast je samo drugo ime za tragično ljubezen. Postavljanje ljubezni na piedestal in pozabljanje vseh drugih vrednot je pot, ki nujno vodi v propad in nesrečo, kar najbolje prikazuje zločin in strast. Oseba, ki je storila zločin iz strasti, iz fanatičnega sovraštva do ljubezni, ne kaže občutka krivde zaradi takega dejanja, S tem potrjuje, da je bilo zaradi ljubezni vredno uničiti vse: drugega, svoje življenje in zavreči svet človeške družbe.