ČESA NAS LAHKO NAUČI LJUBEZEN?

Kakšna je resnična narava ljubezni?
Kakšna je resnična narava ljubezni?

Kakšna je resnična narava ljubezni?

Predviden čas branja: 4 minutes

Ah, ljubezen! Prav ta beseda v nas vzbuja najgloblje, najbolj izmikajoče in najbolj napačno razumljeno od vseh naših čustev. Njena prisotnost navdaja naše korake s prožnostjo in v naših srcih prižiga plamen, ki nas sili, da si jo še bolj želimo in potrebujemo. Omogoča nam, da se počutimo srečne, cele. Zadovoljne, varne in gotove, ter nam nudi možnost, da se lahko bolje seznanimo s tem, kdo v resnici smo. Ko smo zaljubljeni, se predstava, ki jo imamo o sebi, razširi. Nimamo se več za ločene od drugih, pač pa se počutimo z njimi povezani. Naša toleranca za razlike med ljudmi se poveča.

Počutimo se sposobne prevzeti tveganje in prekoračimo meje, ki smo si jih sami postavili.

Naše samozaupanje se poveča tako, da se nam zdijo izzivi, ki nam jih nalaga življenje, manj strašljivi in obremenjujoči, zato ker vemo, da ni potrebno, da bi se z njimi soočili sami. Zdi se, kot da je ljubezen čarobno preoblikovala svet v kraj, ki je razburljiv, vesel in prijeten. Ljubezen je nagrada, ki jo prejmemo, ker smo se približali drugim in jih imamo radi. Njena prisotnost povzroča, da nam zaigra srce in osvobodi dušo, da se izrazi. Ta energija nam omogoča, da izkusimo eno izmed resničnih radosti življenja, in nam odkriva, kaj je zares pomembno. Spremeni pa tudi naš pogled na stvari in nam odpre oči, da smo sposobni užiti lepoto, ki nas obkroža in se nahaja v nas.

Kakšna je resnična narava ljubezni?

Samo pomislite, koliko srčnih bolečin bi nam bilo lahko prihranjenih, kolikim srečnim ranam bi se lahko izognili ter koliko ur duševnih muk bi si prihranili, če bi nas le poučili, da je narava ljubezni:

SPREJEMAJOČA.

Ljubezen nas ne uči le tega, da moramo sprejeti druge takšne, kakršni so, ampak tudi, da moramo enako storiti s seboj in s tem kdo smo. S pomočjo sprejemanja lahko rastemo, uspevamo in prevedrimo viharne čase, ki predstavljajo nujni sestavni del vsakega odnosa.

BREZPOGOJNA.

Ljubezen naj ne bi bila manipulativna ali boleča, ampak naj bi ustvarila okolje, v katerem bi lahko varno izražali svoje čustvene potrebe in zahteve. Če je ljubezen nudena brezpogojno, ustvari neke vrste sveto zvezo, kjer strast, skrb, velikodušnost in prijaznost določajo, kakšen bo odnos med nami.

ODPUŠČAJOČA.

Ljubezen od nas zahteva, da smo sposobni reči oprosti tako tistim, ki smo jih prizadeli, kot samim sebi. Biti nesposoben odpustiti je tako, kot če bi vzeli strup in čakali, da naš duh umre. Po drugi strani pa odpuščanje izničuje čustvene naboje, ki jih nosimo v srcih in naša srca osvobaja, da lahko spremenimo omejitve in pričakovanja, ki so jih ustvarile omenjene rane.

Kakšna je resnična narava ljubezni?

NEOBTOŽUJOČA.

Ljubezen postane varna, če ne obsojamo. Na ta način strah pred kritiko izgine. To pomeni, da sprejmemo osebnostne posebnosti in svojevrstnosti drugega ter se ne pritožujemo nad tem, kar druga oseba je.

ODKRITOSRČANA.

Za ljubezen potrebujemo pogum in odkrito srce. Zahteva, da zaupamo in smo pripravljeni slediti svojemu srcu ter da zaupamo in smo pripravljeni slediti svojemu srcu ter da ne poslušamo tega, kar nam veleva glava. To je temelj za vzpostavljanje najtesnejšega in najbolj intimnega razmerja, ki nam omogoča, da smo s partnerjem na skupnem imenovalcu.

OBILNA.

Ljubezen nudi življenju bogastvo in obilje, ki ju ni mogoče kupiti z denarjem. Njena energija izloča nalezljivo srečo in kot magnet privlači več radosti. Da bo ljubezen obilna, moramo izražati svoje spoštovanje do vsega, kar imamo in občutimo ter jo z besedami hvaležnosti sporočiti svojemu partnerju.

V RESNICI NE MORETE NIKOLI NIKOGAR SPREMENITI. NAJVEČ, KAR LAHKO STORITE, JE, DA MU PONUDITE LJUBEZEN. TER DA DELUJETE KAR SE DA PRISTNO.