Začnite cilje dojemati bolj resno in uspelo vam bo
Predviden čas branja: 4 minute
Cilj usmerja naša prizadevanja, vendar ni nujno, da olajša tudi naše življenje. Vodijo nas v vse mogoče težave in takrat nas morda prime, da bi se jim odpovedali in poiskali neki manj zahteven način za urejanje svojih dejanj. Zna biti, da bo naše življenje bolj prijetno in udobno, če bomo zamenjali cilje vsakič, ko nam bodo zagodli problemi, vendar bo tako življenje na koncu prazno in brez smisla. Noben cilj ne more biti učinkovit, če ga ne jemljemo resno. Vsak cilj prinaša svojo vrsto posledic in če jih nismo pripravljeni upoštevati, postane nesmiseln.
Cilji upravičujejo potreben napor že na začetku, kasneje pa napor upravičuje cilj.
Ko vzamemo vse to v obzir, ne moremo reči, da nam primanjkuje poguma, da bi z dejanji podprli svoje sklepe. Bogastvo možnosti, ki so nam na voljo, je razširilo osebno svobodo do stopnje, ki je bila nepredstavljiva še pred mnogimi leti. Toda neizogibna posledica enako privlačnih izbir je negotovost pri izbiri cilja. Negotovost zmanjšuje odločenost, pomanjkanje odločnosti pa zmanjšuje vrednost izbire. Zatorej lahko rečemo, da svoboda ne pomaga vedno pri iskanju smisla v življenju.
Prav nasprotno, če pravila igre postanejo preveč prilagodljiva , nam popusti koncentracija in težje doživimo stanje zanosa.
Predanost cilju in njegovim pravilom je veliko lažja, kadar je izbira majhna, vendar jasna. Kompleksnost in svoboda sta izziv, ki se ga moramo naučiti obvladati. Notranji konflikt je rezultat konkurenčnih zahtevkov za našo pozornost. Preveč želja, preveč nezdružljivih ciljev se bori, da bi pritegnilo našo psihično energijo za izpolnitev lastnih ciljev, zato je edini način za zmanjšanje konfliktov ta, da bistvene zahteve ločimo od nebistvenih ter določimo prioritete med zahtevami, ki so nam važne.
Delovanje pomaga ustvariti notranji red, vendar ima svoje pomanjkljivosti. Tisti, ki je močno predan doseganju ciljev, lahko odpravi notranji konflikt, vendar pogosto za ceno prevelikega omejevanja možnosti. Odmaknjen razmislek o izkušnjah, realno tehtanje možnosti in njihovih posledic že dolgo veljajo za najboljši pristop k dobremu življenju. Do poznavanja samega sebe lahko pridemo na nešteto načinov in vsak potencialno vodi v večjo notranjo harmonijo.
V idealnem scenariju se aktivnost in refleksija dopolnjujeta in podpirata.
Delovanje je samo po sebi slepo, refleksija pa nemočna. Preden vložimo veliko energije v neki cilj, se splača, če si zastavimo temeljna vprašanja: Ali to res želim storiti? Je to nekaj, kar rad počnem in mi daje zadovoljstvo? Ali bom lahko v tem užival v bližnji prihodnosti? Je to vredno cene, ki jo bomo morali drago plačati? Bom lahko živel sam s seboj, če to dosežem? Tisti, ki je izgubil stik z lastnimi izkušnjami, si skoraj ne bo mogel odgovoriti na ta navidezno enostavna vprašanja.
Tisti, ki se mu ni dalo ugotoviti, kaj želi, in čigar pozornost je tako usmerjena v zunanje cilje, da zaradi tega prezre lastne občutke, ne bo mogel smiselno načrtovati svojega delovanja.
Relativno lahko je kratkoročno urediti um, saj lahko to dosežemo s katerimkoli realističnim ciljem. Dobra igra, nujna situacija na delovnem mestu, veselo razpoloženje doma, vse to lahko usmeri pozornost in ustvari harmonično zanosno izkustvo. Veliko težje je tako stanje bivanja razširiti na celotno življenje.
Za to je treba vložiti energijo v cilje, ki so tako prepričljivi, da upravičujejo prizadevanja tudi, kadar so naši viri izčrpani ali kadar nam usoda neusmiljeno zavrača priložnost za udobno življenje. Če so cilji dobro izbrani in če imamo pogum. Da se jih držimo kljub nasprotovanju, bomo tako osredotočeni na dejanja in dogodke okoli sebe, da ne bomo imeli časa biti nesrečni. Takrat bomo neposredno začutili red v bistvu življenja, ki bo vsako misel in čustvo povezal v harmonično celoto.