Pozornost do sebe in drugih je zelo pomembna, prav tako je pomembno prisluhniti sebi in drugim
Kadar premagamo samega sebe, ko storimo na primer kakšen dodatni korak ali prehodimo dodaten kilometer, se moramo upreti lenobi ali premagati odpor, ki ga povzroča strah. Premagovanje samega sebe ali premagovanje lenobe imenujemo delo. Če pa kaj počnemo kljub strahu, imenujemo to pogum. Ljubezen je torej nekakšno delo ali pa nekakšna oblika poguma.
Natančno rečeno je delo ali pogum, ki spodbuja duhovna rast, lastno ali pa nekoga drugega.

Seveda se lahko trudimo ali kažemo pogum tudi zaradi česa drugega, ne samo zaradi duhovne rasti, zato pa tudi ni vsak trud ali pogum ljubezen. Ker pa ljubezen zahteva premagovanje samega sebe, je torej vedno delo ali pogum. Če neko dejanje ni povezano z naporom ali pogumom, to ni dejanje ljubezni. Ljubezensko delo ali napor se največkrat kaže kot pozornost.
Ko nekoga ljubimo, mu posvečamo vso pozornost in skrb za njegovo osebnostno rast. Vedno, ko imamo nekoga radi, tudi skrbimo za svojo osebnostno rast. Kadar smo pozorni do nekoga, tega človeka maramo in skrbimo zanj. Pozornost zahteva od nas neki napo, saj se moramo potruditi in odložiti vse trenutne zaposlitve in dejavno usmeriti svojo zavest. Pozornost jer dejanje volje , napora zoper lastno lenobo.

Napor, ki ga je potrebno vložiti v voljo, je v resnici napor pozornosti, prizadevanje volje je v bistvu napor, s katerim želimo ohraniti jasno zavest, oziroma napor, s katerim usmerjamo svojo pozornost.
Daleč najpogostejši in najpomembnejši način izkazovanja pozornosti je poslušanje. Zelo veliko časa poslušamo, a gre večina tega časa v nič, ker na splošno zelo slabo poslušamo. Dobro poslušati pomeni biti pozoren, to pa je velik napor. Ker tega večina ljudi ne razume ali pa se ni pripravljena potruditi, večinoma ne poslušajo dobro.
Resnično poslušanje in popolna zbranost pri tem sta vedno odsev ljubezni. Za resnično poslušanje je bistvena izbira, ko se začasno odpovemo ali damo na stran lastne predsodke in želje, tako da izkusimo svet tistega, ki govori. Tako lahko ta njegov svet izkusimo od znotraj, vživimo se vanj in stopimo v njegovo kožo. Ta združitev govornika in poslušalca pomeni razširitev našega jaza. Na tak način si vedno lahko pridobimo nova znanja. Še več, ker pri resničnem poslušanju začasno postavimo sebe na stran, začasno povsem sprejmemo tistega, ki ga poslušamo.

Ko govornik občuti to sprejemanje, se počuti manj ranljivega, s tem pa bolj in bolj odpira poslušalcu notranjost svoje duševnosti. Ko pa se to zgodi, začneta govornik in poslušalec vedno bolj ceniti drug drugega in spet se začne ljubezenski ples dveh.
Energija, ki jo potrebujemo za osredotočenje vse svoje pozornosti, je tako velika, da jo zmore le ljubezen oziroma želja po skupnem zorenju. Ker je pravo poslušanje odsev ljubezni, ni nikjer bolj potrebno kot ravno v zakonu. In vendar večina parov nikoli resnično ne posluša drug drugega. Vendar pa se pravo poslušanje lahko začne šele takrat, ko si zanj vzamemo čas in so vse okoliščine zanj ugodne.