Sami sebi ste lahko odličen čustveni mentor
Predviden čas branja: 4 minute
Mentor je razumen, toda nevsiljiv prijatelj. Učimo se razlikovati notranjo, bolj zrelo osebnost od manj razvitega dela v vsakem od nas. Pametnejšo stran, ki uči, imenujemo mentor, stran, ki sprejema ali se uči, pa varovanec. Obe strani imata zelo pomembno vlogo v razvijanju čustvene inteligence. Mentor prinaša znanje in izkušnje, varovanec odgovarja z energijo z občutkom in vnemo za učenje. Mentor preskrbi razlago in odgovore na varovančevo doživljanje čustvenih stanj. Da bi bili sami sebi uspešen mentor, morate obema stranema dovoliti, da uživata v dialogu.
Spretnost poslušanja je pravzaprav umetnost notranjega poslušanja.
Če mentorja nadlegujejo njegovi lastni problemi, potem bo tok njegovega notranjega dialoga oviral njegovo zmožnost natančnega poslušanja. Empatija je odvisna od tega, ali slišimo, kaj je sogovornik dejansko rekel, in se odzovemo na to. Tako mora mentor najprej poslušati, šele potem lahko pomaga. Če so ljudje čustveno blokirani, včasih silijo druge okrog sebe, da to čutijo namesto njih. To je pogosto v službi, kjer lahko bolj vplivni ljudje prisilijo druge, da čutijo njihovo negotovost in neustreznost. To se veliko dogaja tudi v tesnih osebnih zvezah. Imenuje se čustvena projekcija.
Pomembno je, da spoznate, ali projicirate svoja čustva na druge, še bolj pomembno pa je, da se zavedate, kadar jih oni projicirajo na vas.
Ko razvijemo čustveno inteligenco, si začnemo pri sebi ogledovati tisto, kar nam ni všeč ali mislimo, da ni družbeno sprejemljivo. To področje pogosto imenujemo senca , ne moremo je dobro videti , ker smo jo skrili za hrbet, toda e vedno nas spremlja, kamorkoli gremo. Stvari začnemo spravljati v senco že v zgodnjem otroštvu. Ko čas mineva, jih dodajamo vedno več, tako da je v srednjih letih senca, ki jo vlečemo za seboj, lahko že zelo dolga. Ego in senca sta v opoziciji.
Ego senco zanika in jo projicirana druge.
Ni vse, kar je v senci negativno. Včasih spravimo v senco svoje najboljše lastnosti. Mnogi skrivamo svoje talente, ker se bojimo, da drugi ljudje ne bodo sprejeli našega blišča. Ko se prebijemo skozi bolečino svojih čustvenih stanj, ponavadi odkrijemo, da prihajajo naše potlačene lastnosti na površje. Če lahko sprejmemo svoje mnogovrstne nepopolnosti, nam ni več treba skrivati stvari v senco. Vloga notranjega mentorja, je da se trudi, da ne bi sprejel stališča ega na prvi pogled.
Če ugotovite, da vztrajno nekoga ali nekaj sovražite, se vedno splača pogledati, kaj se morda dogaja v vaši senci.
Če ste v vlogi mentorstva, ravnajte s seboj kar se da nežno in brez obsojanja. Po navadi nas strah pripravi do tega, da spravimo del sebe v senco. Oproščanje samemu sebi in potrpežljivost lahko prineseta najbolj zdravilne rezultate. Čustva nas preobrazijo. To je njihova funkcija. Na biološki stopnji nas strah prisili, da bežimo pred nevarnostjo, ljubezen nas opogumlja, da razvijemo prisrčne vezi.
Na psihološki vrsti nas ponos sili, da spreminjamo stališča o sebi, zaskrbljenost kliče po boljši prihodnosti in osamljenost nas vabi, da se ponovno povežemo s svetom. Na duhovni ravni upanje verjetno zahteva od nas, naj rajši poiščemo držo upanja kot pričakovanje določenega rezultata, če razumemo jezo, nas očisti, in depresija je lahko boleča milost, ki poglablja življenje. Čustva ustvarjamo s svojimi mislimi in prepričanji, povzročajo pa jih tudi zunanji dogodki. Če se z njimi soočamo negativno, ustvarjajo uničujoče misli. Če pa se z njimi soočamo pozitivno, ustvarjajo koristne misli, ki lahko rešijo ne samo nas, ampak celotno situacijo v kateri se nahajamo.