OBČUTEK KRIVDE POVEZAN S POZITIVNIM PREOBLIKOVANJEM OSEBNOSTI

Občutek krivde je povezan s preoblikovanjem osebnosti
Občutek krivde je povezan s preoblikovanjem osebnosti

Občutek krivde je povezan s preoblikovanjem osebnosti

Predviden čas branja: 4 minutes

Kadar ocenjujemo, da smo z nekim svojim ravnanjem neupravičeno povzročili škodo in neprijetna občutja pri drugemu, občutimo krivdo ali jezo nase. Občuje krivde motivira socializirano osebo k temu, da popravi škodo, da izrazi sočustvovanje z oškodovanimi in da s kaznovanjem samega sebe spremeni vedenje, ki je pripeljalo do škodljivih posledic. Zato je občutek krivde povezan z učenjem in s pozitivnim preoblikovanjem osebnosti.

Da lahko nekdo občuti krivdo, mora imeti oblikovane psihične strukture, ki to omogočajo; to so socialne norme in vrednote.

Le takrat lahko vemo, kdaj imamo prav, kdaj pa nimamo prav. Te strukture nastajajo med procesom socializacije in vzgojne napake pri otroku lahko pripeljejo do primanjkljaja v njihovem oblikovanju, tako da oseba ne zmore občutiti krivde. Taka oseba se vede kot samosvoj posameznik, ki se ne ozira na druge ljudi, ne občuti do drugih človeškega sočutja, ker jih doživlja kot tekmece v surovem boju za obstanek.

Občutek krivde je povezan s preoblikovanjem osebnosti

Občutek krivde nastane, kadar s svojim ravnanjem prekršimo svojo normo ali ogrozimo kakšno našo vrednoto.

Da bi bilo čustvo krivde racionalno, mora to ravnanje povzročiti škodo, obstajati mora oškodovana oseba, ki je lahko nekdo drug, lahko smo tudi sami. Škoda ni predvsem materialna kategorija, temveč je predvsem čustvena kategorija. Poznamo številne situacije v medčloveških odnosih, v katerih je je škoda izključno emocionalna kategorija. To nas navaja k sklepu, da nekdo, ki doživi čustvo krivde, če ocenjuje, da je s svojim ravnanjem neupravičeno nekomu povzročil neprijetna čustva. To kaže, da čustvo krivde temelji na odnosu identifikacije z drugim, po načelu sočustvovanja z drugim, na predstavi, da je drugi vredno človeško bitje in da je pomembno, kako se počuti.

Zato lahko štejemo čustvo krivde med čustva, značilna za odnose simpatije in prijateljske odnose.

Seveda ni nujno, da gre za aktivno dejanje, ampak gre lahko tudi za nestorjeno oziroma za oceno, da bi lahko nekaj storili in preprečili škodo. Pa tega nismo naredili. Pri izražanju jakosti čustva krivd je jezik razmeroma reven. Za večino ljudi je čustvo krivde močno čustvo, tako da v jeziku manjkajo posebne besede za občutje šibkejše krivde kot tudi za afekt krivde. Tako npr. nekdo, ko dojame, da je storil napako brez velikih posledic, občuti rahlo neprijetnost, nelagodnost, ki je v osnovi zelo blago občutje krivde.

Občutek krivde je povezan s preoblikovanjem osebnosti

Brez občutja neodgovornosti ni čustva krivde.

Da se lahko počutimo krivega zaradi posledic, moramo misliti, da smo odgovorni za nastanek teh posledic. V tem smislu je odgovornost temeljni pogoj za občutje krivde. Nekateri priznajo, da so s svojim dejanjem povzročili škodo drugemu, zanikajo pa, da bi bili za to odgovorni, tako da se ne počutijo krive. Vzrok za zanikanje odgovornosti je v tem, da so bili pijani, neprespani, preutrujeni, psihotični ali kako drugače neprištevni. Verjetno je najpogostejši vzrok, da se ljudje ne počutijo odgovorne, v tem, da niso nameravali izzvati posledic, in menijo, da gre za nesrečno naključje.

V pojmu odgovornosti obstaja socialni moment. Že sama mentalna podoba, ki jo izzove v nas, kaže na to, da nekdo sprašuje, vabi ali nagovarja, drugi pa odgovarja. To kaže, da obstaja impliciten družbeni dogovor o tem, da je nekdo za nekaj odgovoren. Oseba je kriva, kadar nastopi škoda zaradi tega, kar je storila, ali zaradi tega, česar ni storila, pa je bila njena dolžnost storiti ali je storila nekaj, kar je bila njena dolžnost ne storiti.