Ali ste sposobni obvladovati svoja čustva?
Predviden čas branja: 3 minute
Burna in mogočna čustvena doživetja imajo velik vpliv na naše življenje, toda večina našega življenja ni razburljiva. Izjemna čustva nas obiskujejo bolj redko, velika sreča ali velika nesreča nista na dnevnem redu. Naše počutje, pa tudi naše odločitve so odvisne predvsem od osnovnega razpoloženja, ki preveva našo vsakdanjost iz hipa v hip. Naš notranji prostor je lahko zračen in odprt za vse, kar ponuja življenje.
Veselje, upanje, ustvarjalnost vrejo na dan, če le najdejo prosto pot.
Osrečujoče razpoloženje je podobno posejani in hrepeneči njivi, ki hoče kliti. Če ne negujemo svoje nesreče, vse v nas išče pot v svetlobo in rast in nam pomaga, da se predamo življenju. Prvi korak, s katerim lahko začnemo, je ozaveščanje svojega običajnega razpoloženja in vsega, kar ga greni.

Čustva, ki imajo moč, da dan za dnem razjedajo naše razpoloženje, so predvsem strah, žalost, jeza in sram.
Včasih nastopajo posamezno, še največkrat pa se prepletajo, kot se to dogaja pri občutenju krivde. Prepoznavanje čustev, ki se premika v našem telesu, ni preprosto. Postati sebi prosojne je velik in neprecenljiv dosežek, ker z njimi dobimo dostop do vzvodov za vodenje sebe. Čustva so obvladljiva, če jih rešujemo posamezno, a se praviloma pojavljajo kot nerazpoznavna gmota mnogih čustev. Ko spoznamo posamezna čustva, s katerimi se mučimo, in ugotovimo, kako in zakaj nastopajo skupaj ter se medsebojno potencirajo, nam postane samo vzgoja dostopnejša.
Strah, ki ga ločimo od jeze, krivde in žalosti, je obvladljiv, jeza če jo osvobodimo drugih primesi, hitreje splahni, žalost brez krivde veliko manj boli.

Vsa mučna čustva postanejo blažja, potem ko se jih naučimo obravnavati vsako zase. Ravnanje s čustvi se naučimo iz otroštvu, v stiku s starši in okoljem. To odkrivanje poteka le v odnosu in ga doživimo, če so nam najbližji ogledalo na dolgi poti. Toda to je redka sreča, veliko staršev tega ne zmore in noče, ker sami niso v stiku s svojimi čustvi. Če posegamo v svoja čustva zato, da jih uporabimo za samoprevaro o dobrem počutju, zlorabljamo vire svoje moči.
Danes srečujemo ljudi, katerih pogled dobi odpor in bolečino, ki butata na dan, pa z najslajšim nasmeškom in nenaravnim glasom poučujejo druge, kako ljubiti svet in sebe. To je bližnjica, ki se ne obnese. Umetno ustvarjena čustva nas notranje opustošijo in osebnost, ki smo jo postavili na noge, se v kritičnih trenutkih obrne proti nam. V njej nikoli ne bomo našli opore, ker deluje brez ljubezni in proti njej. Zlaganost, pa naj bo še tako dobronamerna, izvira iz zavračanja sebe in je zato poguba.