Nikar ne živite brez iskrenega prijateljstva, saj je prazno
Predviden čas branja: 4 minute
Najbolj osamljeno je življenje brez iskrenega prijateljstva. V primerjavi z družinskimi odnosi je v prijateljstvih veliko lažje uživati. Prijatelje si lahko sami izbiramo na podlagi skupnih interesov in dopolnjujočih se ciljev. Če se želimo družiti s prijatelji se nam zato ni treba spreminjati, saj pravi prijatelji krepijo, ne pa skušajo preoblikovati naš občutek samega sebe. Ko smo doma moramo sprejeti veliko dolgočasnih stvari, s prijatelji pa se lahko osredotočimo na stvari, ki so nam zabavne. Ker prijateljstvo po navadi vključuje skupne cilje in skupne aktivnosti, je že po naravi zadovoljujoče.
Toda kot katerakoli druga aktivnost se tudi prijateljstvo pojavlja v različnih oblikah.
Prijateljstvo, ki posamezniku predstavlja predvsem način potrjevanja negotovega občutka samega sebe, lahko zagotovi užitek, ne pa tudi zadovoljstva. Najbolj intenzivna izkustva se pojavijo v kontekstu zaupnih prijateljstev. Aristotel je zapisal: Brez prijateljev ne moremo živeti, tudi če imamo vse druge dobrine. Če želimo uživati v takšnih odnosih eden na enega, moramo izpolniti enake pogoje, kot jih zahtevajo mnoge druge zanosne aktivnosti. Niso potrebi le skupni cilji in zagotavljanje vzajemnih povratnih informacij, ki jih ponujajo interakcije v pivnicah ali na koktajl zabavah, najti moramo tudi nove izzive v družbi drug drugega.
To lahko pomeni že, da vse bolj spoznavamo svojega prijatelja, odkrivamo nove vidike njegove edinstvene individualnosti.
Malo je stvari, ki se nam zdijo tako zadovoljujoče, kot je prosto razkrivanje svojih najbolj skrivnih čustev in misli drugi osebi. Prijateljstva nam omogočajo, da izrazimo tiste dele svojega bitja, ki jih imamo redkokje in redkokdaj priložnost pokazati. Veščine, ki jih imajo vse ženske in moški, ki lahko razdelili na instrumentalne in ekspresivno. Instrumentalne veščine so tiste, ki se jih učimo, da bi se lahko učinkovito spoprijemali z okoljem.
Ekspresivne veščine se nanašajo na dejanja, s katerimi poudarjamo naša subjektivna izkustva.
V prijateljstvu ne čutimo zadovoljstva, če ne sprejmemo njegovih izzivov. Če se obdamo prijatelji, ki zgolj potrjujejo svojo javno osebnost, ki nikoli ne vprašajo po vaših željah in sanjah, ki vam nikoli ne svetujejo, da poskusite nekaj novega v življenju, zamuja priložnosti, ki jih ponuja prijateljstvo. Pravi prijatelj je nekdo, s katerim se nam lahko včasih odpelje, je nekdo, ki ne pričakuje, da se bomo vedno prikladno vedli. To je človek, ki z nami deli cilj samo realizacije in je zato pripravljen z nami deliti tudi tveganja, ki jih prinaša vsako povečanje kompleksnosti. Družine nam zagotavljajo predvsem čustveno zaščito, prijateljstvo po navadi vključuje skrivnostne novosti.
Na žalost danes redkokomu uspe ohraniti prijateljstvo iz otroštva tudi v odrasli dobi. Preveč smo mobilni, preveč specializirani in omejeni v svojih poklicnih interesih, da bi lahko negovali trajna prijateljska razmerja. Srečni smo, če nam uspe obdržati skupaj družino, kaj šele ohraniti krog prijateljev. Tako kot za družino, tudi za prijateljstva verjamemo, da se zgodijo sama po sebi in če razpadejo nam ne preostane drugega, kot da se smilimo sami sebi. V puberteti, ko toliko zanimanj delimo z vrstniki in imamo na voljo veliko prostega časa, ki ga lahko vložimo v prijateljski odnos, se zdi sklepanje prijateljstev spontani proces. Ker kasneje v življenju prijateljstva redkokdaj sklenemo po naključju, jih moramo negovati enako zavzeto, kot negujemo dobre odnose na delovnem mestu ali v družini.