Pazite, da vas prekomerno delo preveč ne obremeni
Predviden čas branja: 4 minute
V delu najdemo veliko možnosti, da se uveljavimo, predvsem v lastnih očeh, potem pa trudi pred drugimi ljudmi. Všeč nam je, če nas ima okolje za prizadevne in delu predane ljudi. Toda temeljna pobuda za delo je želja po zaslužku oziroma človekova potreba, da si pridobi sredstva za življenje. Razume se, da želimo zaslužiti, kolikor potrebujemo za zdravo in prijetno življenje. Logično je torej, da si prizadevamo za zaslužek, ki nam bo to omogočil.
Če delamo toliko, da nam bo zaslužek gmotna osnova za dostojno življenje, ravna s stališči prijateljskega odnosa do sebe.
Res je težko določiti, kaj je dostojno življenje, kajti ljudje se razlikujemo v mnenju o tem. Razlikujemo se predvsem po razvitosti raznih potreb. Vendar te v bistvu niso tako različne, da ne bi lahko rekli, dostojno živeti pomeni imeti možnost za zadovoljevanje svojih resničnih potreb, tistih, ki izhajajo iz naše narave in so pristne človekove potrebe, niso pa posledica napačne vzgoje, nezdravega razvoja osebnosti oziroma nevrotične ali psihopatske zgradbe posamezne osebnosti.
Če gledamo na to stvar s tega stališča, lahko opazimo razliko med človekom, ki dela zato, da zadovolji svoje resnične potrebe, in človekom, ki dela zato, da zadovolji nezdrave lastnosti svoje osebnosti, predvsem pohlep po gmotnih dobrinah.
V prvem primeru je človek v odnosu do dela bolj ali manj miren, sproščen in ima vedno čas tudi za druge dejavnosti, ki sodijo v osebno življenje. Takšen človek vedno najde čas za ljubezen, za zakonsko in družinsko življenje, za zadovoljevanje umskih in čustvenih potreb, ki se ne nanašajo na njegovo delo, ter za telesno in duševno rekreacijo. V drugem primeru se človek pri delu obnaša nevrotično, je napet, nemiren, vzburljiv, pogosto je nestrpen do sodelavcev, prepirljiv, gospodovalen do podrejenih, včasih celo napadalen.
Poleg tega je navadno čezmerno ambiciozen, venomer hiti, tekmuje s časom, vlaga v delo skoraj vso svojo energijo, telesno in duševno, tako da za kaj drugega nima ne časa ne volje. K takšnemu ravnanju ga spodbuja neobrzdana želja po čedalje večjemu dobičku. Bistvena razlika med človekom, ki dela brez pohlepa po denarju, in tistim, ki mu je glavna ali edina motivacija pri delu čim večji zaslužek, je v tem, da drugi čuti potrebo po razkošnem življenju, ki je prvi ne čuti.
Takšen človek kaže slo po razkošju na vseh področjih življenja.
Vemo že, da pohlep po denarju, ki človeka spodbuja k čezmernemu delu, pogosto izvira iz čustvene negotovosti, notranje nestabilnosti in šibke samozavesti nevrotične osebe. Dejstvo, da ima takšen človek veliko denarja, veliko več, kot ga potrebuje za normalno življenje, mu vsaj delno ali prehodno nadomešča majavo zaupanje vase in v življenje. Zato postane suženj pohlepa, čim bogatejši je, tem bolj se pogreza v nenasitni pohlep.
Videli smo, da nevrotični ljudje pogosto čutijo potrebo po prevladi nad drugimi ljudmi. Vemo, da skušajo s tem nadomestiti svojo nesposobnost za iskreno, sproščeno in enakopravno sodelovanje z okoljem. Ker nadpovprečno premoženje daje človeku možnost, da se vsili ljudem in da jih podvrže svoji oblasti, jih to spodbuja k delu, ki jim bo omogočilo, da bodo razmeroma kratkem času nagrmadili veliko denarja. S tem zadovoljujejo tudi svojo nečimrnost. Petičnemu človeku se namreč ljudje radi prilizujejo, se mu klanjajo, ga povzdigujejo, pogosto seveda hinavsko, po krivem, in mu dovolijo, da se povzpne na visok družbeni položaj, ki godi njegovi častihlepnosti.