Ljudje s pomanjkanjem empatije so mojstri obrambnih mehanizmov
Estimated reading time: 4 minute
Empatija je tako čustvena kot razumska. Čustvena empatija pomeni, da se na položaj druge osebe odzovemo zelo čustveno. Razumska empatija pomeni, da smo zmožni razumeti, kako se kdo počuti in zakaj. Hladni ljudje niso pripravljeni prepoznati ali priznati čustev in potreb drugih. To ne pomeni nujno, da niso zmožni empatije. Ne gre za to, da ne bi zmogel razumeti čustev in občutij drugih ljudi v neki situaciji, temveč za to, da bo to vedenje verjetno izkoristil za čustveno manipulacijo z drugimi.
Sprijazniti se moramo s tem, da je pomanjkanje empatije od hladnega starša do lastnega otroka vsaj delno njegova zavestna izbira.
Običajno jo poganja želja, da se njegovi otroci počutijo šibke, podrejene, nadzorovane in potreba takega starša, da se vede nerazumno in sebično, ne da bi zato moral prevzeti odgovornost. Hladen človek nikoli ne prizna svoje zmote. S tem ko se dela, da ne ve, kako razburjeni ste, in do vas ni empatičen, se zaščiti pred tem, da bi moral priznati, kakšno škodo vam dela s svojim ravnanjem. Storil bo vse, da se zavaruje pred sramom, ki ga nosi globoko v sebi, in to, da ni empatičen, je njegov zavestni ali nezavedni način, da se izogne pogledu v zrcalo, kjer bi videl človeka, ki svoje vloge ne opravlja dobro.
Empatični smo, če lahko rečemo Razumem in poznam to, kar doživljaš.
Starš, ki je hladen bi se ob tem počutil preveč razgaljenega. Morda točno ve, kako je, ko se počutimo neljubljene, nadlegovane in zavrnjene. Toda leta dolgo se je na vse kriplje trudil te občutke skriti pred sabo, zato so mu zdaj ali resnično nedostopni ali jih bo prikrival za vsako ceno. Starš, ki ni v stiku s svojimi čustvi kako naj bi torej zmogel izraziti sočutje in razumevanje so vas in tega, kar doživljate.
Med otrokovimi temeljnimi potrebami je potreba, da smo slišani, razumljeni, da smemo varno izražati svoja čustva in smo z njimi vred sprejeti. Če starši niso sposobni empatije ali imajo kopico razlogov, da je ne pokažejo, ste deležni čustvenega zanemarjenja. Ne glede na vse bo hladen človek naredil vse, kar bo zanj najboljše. Mogoče vas ne bo prizadel namenoma, toda kadar bo hotel nekaj doseči, denimo ohranjati družino razcepljeno, bo rekel in storil vse, kar bo treba.
Tudi če premore toliko empatije, da razume, kako se počuti njegova tarča, mu je prioriteta zadovoljitev lastnih potreb, in ne razkazovanja sočutja.
So mojstri obrambnih mehanizmov. Ne ukvarjajo se z ničemer, kar bi lahko ogrozilo varnostni zid, s katerim so se ogradili. Ne zmorejo ali ne želijo si vzeti časa za smorefleksijo, kar pomeni da se kot starši ne bodo potrudili razumeti, kaj se dogaja z njihovim otrokom, saj se morajo osredotočati le na to, kar se dogaja z njim. Med staršem in otrokom, ni jasnih meja, zato je težko empatičen do nekoga, ki ga sploh ne dojema kot samostojno bitje. Če sprejme odločitev, ki je prava zanj, samodejno predvideva, da je prava, tudi za njegovega otroka.
Pomanjkanje empatije lahko vodi v čustveno zanemarjanje pa tudi v druge vrste zanemarjanja.
Odgovorni starši čutijo močno potrebo po skrbi za otroke. Egoistični in hladni starši pa čutijo samo potrebo po skrbi zase. Včasih ima ta potreba za otroka celo kak pozitiven učinek. Tak otrok odrašča v obilju, ker da njegov starš veliko na premoženje. Kljub temu pa lahko pride do zanemarjenj, saj je starševska hladna energija usmerjena drugam, ne pa na otroka. To, kar staršu manjka, si bo priskrbel s pomočjo drugih ljudi in ravnanj, ki ne vključujejo skrbi za otroka.
Preberite tudi ZAUPAJTE ODNOSU KOT UČITELJU in IMATE TEŽAVE S TAŠČO ALI TASTOM?