Bežna ljubezen ima kratek rok trajanja
Estimated reading time: 4 minute
Vemo, da je ljubezen bežna. Danes je tu, jutri je ni več. Njena bežnost kaže, da sploh ne gre za pravo ljubezen; gre za nekaj drugega, kar se pretvarja, da je ljubezen. Mogoče sla, biološka nuja, psihološka potreba, strah pred samoto, želja po tem, da bi ostali obsedeni z drugim. Lahko gre za tisoč in eno stvar, ne pa za ljubezen. Če bi šlo za ljubezen, je najbolj ključna lastnost njena veličina.
Ko okusite večnost ljubezni, njeno brezčasnost, se spremenite.
Takrat niste več del posvetnega sveta. Vstopite v svet svetega, posvečenega. Seveda še naprej živite tako kot prej. Pravzaprav postanete bolj vsakdanji kot sploh kdaj prej. Znebite se vseh pretvez, vsega egoizma. Popolnoma pozabite na svojo bit in postanete bolj vsakdanji kot sploh kdaj prej. Znebite se vseh pretvez, vsega egoizma. Popolnoma pozabite na svojo bit in postanete povsem običajni.
Ampak v tej običajnosti so sij, milina, lepota, mogočno razkošje.
Ker ste polni ljubezni, ste tudi polni svetlobe. Ker ste polni ljubezni, ste tudi polni radosti. Vedno ste pripravljeni deliti, ker ste naleteli na neusahljiv izvir. Nič več ne morete biti zagrenjeni. Naši odnosi so samovoljni. Ljubezen, ki je večna povezuje, vendar nikoli ne ustvarja odnosov. Povezuje; povezuje z drevesi, soncem, vetrom, ljudmi, živalmi, zemljo, skalami. Gre za povezanost, ki traja štiriindvajset ur na dan, vendar ne ustvarja nikakršnih odnosov.
Povezanost je kot reka; gre za tok, gibanje, ki je dinamično, živo. Gre za ples. Odnos je nekaj mirujočega, nekaj postanega, nekaj, kar je nehalo rasti, začutite dolgčas in postanete žalostni. Zajema vas brezup in v vas vznikne izjemna tesnobnost, saj začnete izgubljati stik z življenjem. Življenje je vedno kot rek , zato pa ste privezani na nekoga ženo, moža, prijatelja. Kadar je nekdo privezan, postane jezen, kajti nihče ne želi izgubiti svoje svobode.
Človekova največja radost je uživanje svobode.
In neumnost človekovega uma je tolikšna, da nenehno ustvarja položaje, v katerih svojo svobodo vedno znova izgublja. Takrat ste kot ptica, vaša duša pa trpi, saj ne morete leteti in kaj je ptica, ki ne more leteti? Kašen je človek, ki ni v toku in ne raste? Bit je živa, ko se razvija. Bit je razvijanje. Če se nehate razvijati, vaša bit postane kot mrtva skala; če pa se nenehno gibljete, ste kot lotos, ki se vedno znova razpira.
Nikoli, niti za en trenutek ne izgubite svoje svobode.
In nikoli ne uničite svobode koga drugega. Resnično religiozen človek ostaja svoboden, ljudem, ki pridejo v stik z njim, pa pomaga, da postanejo svobodni. Nikoli si nikogar ne lasti in nikoli ne dovoli, da bi si kdorkoli lastil njega. Nenehno mora biti na preži, saj se hoče um ves čas oklepati, z oklepanjem pa izgubljamo.
Z oklepanjem začnemo samomor. Takrat se znajdemo v zelo čudnem položaju; sovražimo osebo, ki jo ljubimo, uničiti želimo osebo, ki se je oklepamo. Zelo čuden položaj, a če ga razumete, je popolnoma jasen in logičen. Nekoga sovražite, ker je uničil vašo svobodo. Položaj sovražite, ker ste ujeti v njem, ste ujetnik. Oklepate pa se zato, ker vam znano, domače, nudi določeno udobje, obenem pa se bojite neznanega, tistega, kar je onkraj.
Preberite tudi LJUBEZEN LAHKO NADOMESTI PRAZNINO in ČUSTVA NIKOLI NE LAŽEJO