Preveč smo odvisni od zunanjih dejavnikov, zato težje najdemo pravo zadovoljstvo
Estimated reading time: 4 minute
Človek je običajno prazen, votel. To je njegova nadloga. Hoče biti poln; zato se baše s hrano, spolnostjo, alkoholom, denarjem stvarmi, najrazličnejšimi napravicami, ki jih ponuja tehnologija, notranje pa ostaja prazen kot prej. Ko se obda z najrazličnejšimi stvarmi, se pravzaprav počuti še bolj praznega. V nasprotju z vsemi temi rečmi se njegova notranjost zdi zelo uboga. Cilj pehanja za denarjem, močjo in ugledom je v osnovi vzbujanje občutka polnosti, a po napačni poti; tako namreč ne postane poln. Poln postane z ljubeznijo, molitvijo, milostjo.
Obstaja samo ena pot, kako lahko postanemo polni; predati se moramo obstoju in mu biti na voljo, biti na voljo vsej njegovi veličastnosti in sijaju.
To je jedro nauka; ljubite obstoj, pa boste polni. Ljubite brezpogojno, pa boste kar prekipevali od ljubezni. In v trenutku, ko začnemo prekipevati, se vrnemo domov. Prispemo na cilj in navda nas izjemno zadovoljstvo. V sebi imamo zmožnost popolnega zavedanja, vendar to še ne pomeni, da jo bomo uresničili. To je naša odgovornost. Imamo seme, prst, podnebje in vse, kar potrebujemo, a to še ne pomeni, da boste seme spustili v prst.
Seme lahko ohranite, ga hranite za zakoreninjenimi vrati, v jeklenem sefu.
Takrat bo zmožnost ostala samo zmožnost, vaše življenje bo ostalo samo neizkoriščena priložnost. Zato veliko ljudi trpi. Človek trpi, ker ni, kar je sposoben biti. To je edina oblika trpljenja na svetu, vse drugo je zelo neznatno, nepomembno. Pravo trpljenje je, če človek zamudi priložnost, da bi udejanjil svoje zmožnosti. V trenutku ko spoznate svojo bit, postanete cesar. Pri tem ste berač. Spoznavanje samega sebe omogoči, da prvič ozavestite svoje kraljestvo.
Kraljestvo ni zunanje. Vsa zunanja kraljestva so lažna, so gradovi iz mivke ali hišice iz kart; kadarkoli lahko izginejo. Že nežen vetrc zadostuje, da izginejo. Obstaja pa še eno kraljestvo notranje, ki je resnično kraljestvo, resnični zaklad. Kdor se spozna, ga tudi poseduje. Že samo zavedanje tega kraljestva pomeni, da si ga lahko lastite. Je naše, le da smo pozabili nanj.
Ni izgubljeno, ampak preprosto pozabljeno.
Meditacija, molitev in vse druge tehnike samo pomagajo, da se lažje spomnite kdo ste. V trenutku, ko se spomnite in prepoznate svojo resničnost, nimate več želja, saj je vse izpolnjeno. Vse kra ste od nekdaj potrebovali, je že na voljo. Obstoj vam daje že od samega začetka. Obstoj ne ustvarja beračev, ampak samo cesarje. V sebi nosimo neizčrpen zaklad diamantov, vendar ga ne izkoriščamo. Popolnoma smo pozabili nanj ne raziskujemo svojega notranjega sveta.
Postali smo preveč obsedeni z zunanjim svetom.
Tako smo se osredotočili nanj in postali smo tako ekstrovertirani, da ne raziskujemo svoje notranjosti še več, sploh ne verjamemo, da ta obstaja. Preprosto bodite zunanji opazovalec, nič več sodelujoči. Nič več se ne enačite z umom tako kot tiho sedite pod drevesom in opazujete dogajanje okoli sebe.
Preprosto opazujete, karkoli se dogaja, brez kakršnegakoli presojanja. Ko lahko opazujete um, ne da bi ga obsojali, ga cenili, govorili. To je dobro in tisto je slabo, ko ga lahko opazujete v globoki tišini, lahko rečete, da meditirate. Meditacija prinaša čudež, ta se zgodi samo med meditacijo, um izgine. Počasi se oddaljuje. Slišite še samo zvoke, ki prihajajo od daleč in naenkrat pride trenutek, ko uma ni več. Zbledel je, se razblinil.
Preberite tudi STE SPOSOBNI POSTAVITI MEJE? in SKOČITE S PONORELEGA VLAKA OSEBNE RASTI