Nepotrebna napetost, nerazrešena čustva, kako se jih znebiti?
Estimated reading time: 4 minute
Če ujamete vsak notranji premik, pri katerem delujete sami, so vam lahko v resnično pomoč trije notranji opomniki; nepotrebno razmišljanje, neustrezna čustva in nepotrebna napetost. Prvi opomnik je nepotrebno razmišljanje, kar je vsaka misel, ki se porodi mehansko brez zavestnega hotenja in namere BITI, naključno razmišljanje iz navade, domišljija, fantaziranje, sanjarjenje. Vse nepotrebno fantaziranje je premik oziroma odmik nazaj v strah in v vse, kar odvrača pozornost od sedanjosti.
Misel je premik proč od sedanjosti, saj vse misli izhajajo iz poznanega, kar je spomin, ki je le mehanizem preteklosti in prihodnosti.
Potrebna misel v nasprotju z nepotrebnim razmišljanjem učinkovita funkcija uma, ki običajno vključuje tri dejavnosti. Prva je razreševanje sedanjih problemov. Um je zelo učinkovita funkcija in orodje za reševanje problemov ter je zelo učinkovit. Druga funkcija je komunikacija. V umu se skladišči govor, s katerim se uspešno sporazumevamo z drugimi. To funkcijo resnično potrebujemo.
Nazadnje pa se um tudi odlično spominja, zato ga potrebujemo, ko se želimo spominjati sebe.
Pozornost se premakne v tukaj in zdaj v telo v trenutku, ko zaznamo, da smo se ujeli v nepotrebno razmišljanje, nepotrebno razmišljanje torej postane notranji opomnik, zaveznik in svetovalec. Nepotrebno razmišljanje je strategija, s katero se izogibamo odnosom. Že sam impulz, da bi se porodila misel, ki nastopi kot energijski vtis, preden misel sploh aktivno steče, nas tako pretrese, da se vrnemo v telo.
Nepotrebna misel nas v trenutku opomni obenem še zasidra ter ukorenini pozornost telesu. Pozornost se torej ne premika niti proti misli niti stran od nje, mi pa se poistovetimo z impulzom. Čuvar ostane na preži, je čuječ, buden opazovalec. Mi pa se opazujemo na čisto drugi dimenziji, na kateri sploh ne vemo, kaj novega se bo izcimilo.
Čuvar služi sedanjosti. Je aktivno pasiven. Ne vemo, kaj se bo izcimilo, ker je takrat, ko je pozornost umeščena v telesu, povezana z neznanim, o osebni zgodovini, preteklosti.
Aktivna pasivnost, ki jo predstavlja čuvar na vrhu glave, je eden od pomenov čuječnosti. Ta del pozornosti na zaznave na spodnjem delu hrbtenice bdi nad hrbtenico, držo in gibanjem, kar je čuječnost v drugem pomenu besede. Pozornost na zaznave na vrhu glave se zaveda vsakega premika uma. Tudi um sam se polni z zavedanjem, vendar ga ne vodi lastni, na navadah mehanizem, ampak sila, ki je v njem, a ni od njega sila, ki je večja kot on sam.
Um, čuječ in jasen, čaka, da bo uporabljen, ko bo prav in potrebno, sicer pa je tih in pozoren.
Je povezan s celoto in ni več ločen. Vtis ga zaceli. Ko smo čuječni, jasno vidimo in razmišljamo, zato lahko cenimo še tako majhne podrobnosti sedanjega trenutka. Res je pomembno, da jih cenimo. Čustva so tudi svet senc. So telesni spomin na resnične občutke, kot sta bes in groza, ki bivata v instinktivnem središču, katerega senca sta jeza in strah.
Enako velja za žalost in radost. Čustva lahko preživijo tudi vse življenje brez zunanjih dražljajev, ker iz navade brez konca in kraja preklicujejo enako telesne odzive. Nikoli niso zadovoljna in nenehno vlečejo na plan neprimerna dejana, s katerimi želijo nasititi svojo potrebo. Gre za stare želje, na katere se čustva tako pogosto odzivajo, a jih sploh ni mogoče uresničiti.
Preberite tudi RAZMIŠLJANJE JE KLJUČNEGA POMENA in UPORABITE SVOJO DOMIŠLJIJO IN PREBUDITE USTVARJALNOST