Ko se vse nakopiči in spreminja, izberite MIR
Estimated reading time: 4 minute
Kadar tičimo v zaskrbljenih in depresivnih načinih razmišljanja, se nam lahko zdi, da negativnost povzročajo zunanje stvari naš partner, družina, služba, razmere na svetu… Seveda te stvari močno vplivajo na nas, ampak običajni nimamo nadzora nad njimi. Spremenimo lahko le svoj odnos do njih, in sicer tako, da začnemo opažati, nad čim imamo nadzor. Bolj kažemo s prstom na druge in svoje razmere, manj močni se počutimo za uvajanje sprememb. Vedno lahko izbiramo, čeprav se počutimo popolnoma nemočne.
To, da prepoznamo vlogo, ki jo igramo pri svojem trpljenju, nam lahko velikokrat vlije veliko moči, saj če že izbiramo trpljenje, lahko izberemo tudi manjše.
Izstop iz nasilnih odnosov je neverjetno težak in grozljiv ter zahteva veliko moči in podpore, ampak za mnoge je izvedljiv. Pri tem ne gre za pripisovanje krivde, ampak za iskanje svoje moči tudi takrat, ko se počutimo popolnoma nemočni. Če prepoznamo odločitve, ki jih sprejemamo, lahko sami najdemo rešitev. Izberimo mir. Kadar trpimo, se nam morda zdi, da nimamo prav nobene moči, še posebno, če smo depresivni in osamljeni.
Ampak naše misli niso nujno resnične.
Mogoče lahko ukrepamo, morebiti samo nočemo ukrepati. Če torej capljamo na mestu in imamo občutek nemoči, se vprašajmo, kako bi lahko izbrali mir? Odnosi za ljudi so nujno potrebni. Ključni so za naše trpljenje, pa tudi za celjenje ran. Celjenje ran v lastni režiji se lahko včasih zdi samotno. Predelujemo svojo preteklost, obhajajo nas novi in neprijetni občutki, v življenju se skušamo kazati drugačne, kljub temu pa se od nas pričakuje, da bomo z vsem nadaljevali tako kot običajno.
Za našim nasmehom ljudje ne vidijo, kaj prestajamo. Ampak ni treba, da je tako. Celjenje ran lahko poteka v odnosih in tako bi tudi moralo potekati. V odnosih rane tudi dobivamo. Pomislimo na večino stvari, ki so bile težke v otroštvu; skoraj vedno so vezane na odnos z nekom; odsotnost, smrt, zanemarjanje, ne zadovoljevanje čustvenih potreb, prevelika ali premajhna bližina.
Odnosi so nas zmožni globoko prizadeti, ampak z njimi si tudi celimo rane.
Z vsako spremembo je povezana izguba, s katero pa se nas večina noče spoprijeti, zato ostajamo v odnosih, ki se ne obnesejo, ker se nočemo raziti, ostajamo v službah, ki nas ne osrečujejo, ostajamo v stikih s prijatelji s katerimi nimamo nič več skupnega vse to zato, ker nočemo tega pustiti za sabo. Po drugi strani pa nekateri odidemo, še preden smo nekoga spoznali, se spremo s prijatelji ali pretrgamo stike z ljudmi zaradi majhnih napak, ker običajno prav tako naredimo iz strahu pred izgubo, zapustil te bom, preden ti zapustiš mene.
Številni se ne zavedamo, kako zelo se upiramo spremembam.
Ampak to nezavedno upiranje nočno vlečemo in nas zadržuje na prav tistem mestu, na katerem po lastnem zatrjevanju nočemo biti. Ne pozabimo, narejeni smo za varnost, ne srečo. Tisto, kar smo se naučili v letih, ko smo se najbolj izoblikovali, je znano in se za naš nezavedni jaz še vedno zdi najbolj varno, čeprav prav zaradi teh varnostnih mehanizmov capljamo na mestu. Najprej moramo verjeti, da je sprememba mogoča, za to pa moremo spoznati, da k svojim težavam prispevamo tudi sami. Takšni smo velikokrat zaradi drugih, ampak, ker smo odrasli, je na nas, da prevzamemo odgovornost za svoje življenje.
Preberite tudi SPADATE MED NAJBOLJ ZADRŽANE IN UMIRJENE ŽENSKE? in KRIVDA, NAJVEČJI NOTRANJI SOVRAŽNIK