Razumevanje globljih psiholoških in bioloških razlik med partnerjema je ključ do dolgotrajne povezanosti, reševanja konfliktov in oživitve strasti v partnerskem odnosu.
Estimated reading time: 5 minut
Dober zakon je verjetno najboljše orožje za dolgoročno zadovoljitev naše potrebe po ljubezni in pripadnosti. Čeprav je najboljše, še ne pomeni, da do njega pridemo zlahka. Ženske ste, najbrž zaradi materinske vloge, očitno obdarjene z močnejšo potrebo po ljubezni in pripadnosti kot moški. V praksi to pomeni, da želijo dajati več, vendar pa ni velike razlike v tem, koliko želijo sprejeti. Na temelji te genetske razlike se pogosto zavejo, da so poročene z moškimi, ki jim ne dajejo toliko ljubezni, kot si jo same želijo.
V tem položaju sta jezna oba parterja.
Ona, ker ji on ne daje dovolj. On, ker zaradi manjše potrebe po ljubezni težko razume, zakaj ona toliko daje in toliko želi. A čeprav so potrebe moškega manjše, mu to ne preprečuje, da bi se naučili dati več. Geni nam dajo neko raven intenzivnosti potreb, vendar pa nas ne omejujejo pred prestopanjem te ravni in določanjem našega počutja ob tem. Ženska, ki od moškega pričakuje več, kolikor ji je zmožen dati genetsko ima dve možnosti; lahko kuha mulo in postane še bolj zahtevna in manj prikupna ali pa ga na različne načine nauči izkusiti radosti, da ji ponudi več.
V začetku zakonskega življenja veliko partnerjev, še posebej ženske, seks zavede v prepričanje, da jih moški ljubijo bolj kot jih dejansko.
To je zato, ker je pri ženskah, za razliko od moških, seks genetsko bolj povezan z njihovo potrebo po ljubezni kot s potrebo po preživetju. Moški z močno potrebo po preživetju potrebuje veliko seksa in se na začetku vede ljubeče, da to tudi dobi. Toda ženska sčasoma to spregleda in ugotovi, da moški ljubi seks enako ali pa še bolj kot njo, in potem njo to hormonsko, manj ljubeče dejanje začne manj zanimati. In ko ona izgubi zanimanje, je moški razdražen in zahteva več, kar njo še bolj odvrne in zakon se znajde v težavah.
Zahtevati karkoli v zakonu je odbijajoče, seks pri tem ni nobena izjema. Pri razlikah v potrebi po ljubezni je še ena zelo splošna težava. Ko ženska z močno potrebo po ljubezni ugotovi, da njen partner potrebuje manj ljubezni, jo ta razlika samo še bolj privlači in ji predstavlja večji izziv.
Vodi jo njena močna potreba po ljubezni, zato verjame, da ga bo lahko ljubila tako zelo, da bo njena ljubezen iz njega izvabila skrito potrebo, za katero je prepričana, da obstaja.
Včasih uspe in ga dobesedno nauči, da ljubi močneje. Toda če je preveč vztrajna in se preveč trudi, ji v večini primerov spodleti. Učenje moškega, da ljubi bolj kot čuti po naravi, je počasen, previden proces. Ne da se ga pospešiti. Prav mnoge individualne različice potrebe po ljubezni in pripadnosti poskrbijo, da je zakon skrivnost. Mnoge ženske in moški so zelo ljubeči do otrok, po drugi strani pa z enako intenzivnostjo niso sposobni ljubiti odrasle osebe.
Morda zato, ker otroci, še posebej majhni, potrebujejo toliko pozornosti in nege.
Zadovoljitev teh osnovnih potreb je zelo zadovoljujoča in starši od majhnega otroka pričakujejo veliko v zameno. Običajno je dovolj, da vidimo otroka srečnega. Toda ko otroci odrastejo, začnejo starši od njih pričakovati več. Konec koncev je popolnoma razumno pričakovati nekaj v zameno po toliko vloženega truda in ljubezni. In ko od otrok ne dobijo pričakovanega, začnejo nekateri pari kriviti drug drugega, s čimer zmanjšajo količino ljubezni, ki so si jo pripravljeni dati, in njihov zakon se krha.
V začetnem obdobju zakona lahko spolnost napačno prepriča partnerja o globini čustvene povezanosti. Ker je pri moških lahko povezana z nagonom po preživetju, se sprva vedejo zelo ljubeče, da jo pridobijo. Ko ženska sčasoma ugotovi, da je motiv morda drugačen, lahko izgubi interes, to pa pri moškem sproži zahteve po še več intimnosti, kar ustvarja začaran krog oddaljevanja.
Preberite tudi KLJUČNI ELEMENTI ZDRAVEGA RAZMERJA in ČUSTVENA PRTLJAGA IZ PRETEKLOSTI: OSVOBODITE SVOJ ODNOS SKRITIH ZAMER