Ali je res tako težko zaupati življenju in sebi?
Predviden čas branja 4 minute
Nadzor je odgovor na strah. In ker je strah del življenja, imamo vsi precejšnjo potrebo po nadziranju sebe in svoje okolice. Pri nekaterih je nadzorovanost še posebno izrazita in potrebujejo zelo veliko nadzora, da se počutijo varne. Njihov ego je namreč prepričan, da je nemočen ter na milost in nemilost prepuščen drugim. Neverjetno se boji prepustiti in zaupati, saj nima nobenega samozaupanja. Če vas to nagovarja, potem bi morali vaš notranji odrasli jaz vprašati, kaj se pravzaprav lahko zgodi v najslabšem primeru.
Kajti tega pogosto ne domislimo do konca, temveč se prepustimo nejasnemu strahu notranjemu egu.
Vprašajte se torej, kaj se pravzaprav lahko zgodi, če se nekoliko sprostite ter bolje zaupate sebi in toku življenja. Do konca domislite scenarij, ki se ga tako bojite. Pojdite do skrajnih meja svoje domišljije in se vedno znova vprašajte, in potem? Soočite se s svojo najhujšo nočno moro in se vprašajte, ali je resnično tako grozno ali bi se morda dalo iz te situacije še kaj narediti. Ko prečutite in premislite svoj srhljivi scenarij, se zavestno odmaknite od svojega prestrašenega ega in mu s položaja notranjega odraslega smiselno pojasnite kako naprej.
Vaši strahovi so projekcije.
Večina stvari, ki se jih bojimo, se nikoli ne zgodi. Če pa se vendarle zgodijo, že nekako opravimo z njimi. Ljudje, ki jih pogosto preganjajo strahovi se morajo nujno odvaditi, da verjamejo vsem svojim mislim. Spomnite se, kolikokrat so se strahovi že zapeljali v zmoto. In kolikokrat je bilo veliko boljše, kot ste se bali, ali pa hujše kot ste domnevali. Če bi bil glas vašega strahu, torej vaš notranji glas svetovalec v vašem podjetju, bi ga na podlagi njegovih napačnih napovedi že zdavnaj odpustili.
Stvar je v tem, da v življenju številnih stvari preprosto ne moremo nadzirati in se pogosto zmotimo pri tako dobrih kot tudi slabih napovedi. Zato si vedno znova dopovedujte, da večje stvari tako in tako niso v vaših rokah. In kolikor bolj ste v krču in se jih oklepate in jih hočete nadzirati, toliko napornejše je to za vas in za ljudi okoli vas. Ljudje z obrambno strategijo nadzorovanosti so pogosto pretirano odgovorni.
V hujših primerih jih to lahko pripelje do bolezenskega prisilnega ravnanja in vsiljenih misli.
V blažji obliki pa sledijo skrajno discipliniranemu urniku, ob katerem tudi sami trpijo. Nadzoru se težko odpovejo, saj bi morali narediti točno tisto, česar si najmanj želijo zaupati; Kako naj se torej naučimo zaupati? Če nimamo trdne vere in svoje usode ne polagamo v božje roke, potem bomo potrebovali precej samozaupanja in prepričanja, da smo življenju dorasli. Če namreč zaupamo sebi, potem smo toliko bolj notranje prepričani, da bomo lahko prenesli in preživeli poraze.
Nadzorovanost naj bi nas navsezadnje ščitila pred negativnimi čustvi, ki se pojavijo, kadar se zmotimo.
Če bi torej radi nekoliko izpregli, potem se moramo naučiti, kako prenesti negativna čustva. Spet gre za frustracijsko toleranco. Šele ko si dovolj zaupamo, da bomo zdržali frustracije, bomo v glavi pripravljeni na misel, da nam bo vendarle uspelo oziroma nas ne bo več doletelo nič hujšega. Strah nastane, kadar pomnožimo verjetnost pojava s katastrofalnostjo. Zato potolažite svojega notranjega duha in mu razložite, kako deluje svet. Hkrati pa okrepi svoj odrasli jaz.
Preberite tudi ASTRO ZNAMENJA, KI NE ZNAJO PRIZNATI RESNICE ALI ZMOTE in LOČNICA MED LJUBEZNIJO IN STRAHOM JE ZAUPANJE