Ste se kdaj počutili, kot da ste zaradi zaljubljenosti izgubili sebe?
Estimated reading time: 4 minute
Osnovna kvaliteta, ki jo doživlja zaljubljena oseba, je obsedenost z zaljubljenostjo. Oseba, ki je objekt zaljubljenosti, postane stalni stanovalec v psihičnem življenju zaljubljene osebe. Ta preokupiranost s partnerjem ima kvaliteto obsedenosti, ker postane oseba skoraj nesposobna za normalno življenje. Biti z objektom zaljubljanja je glavni cilj in motiv, ob katerem so vsi drugi cilji in motivi nepomembni. V nekaterih primerih, pri strastni ali fanatični zaljubljenosti, gre to tako daleč, da je zaljubljena oseba povsem apatična in negibna, kadar je objekt zaljubljenosti fizično odsoten.
Stari zdravniki so to stanje posebne vrste depresije imenovali bolezen ljubezni.
Kadar je zaljubljenost obojestranska, se obsedenost s partnerjem doživlja kot stanje sreče, partnerja pa samo težita, da to stanje kar najbolj ohranjata. Toda pri obojestranski zaljubljenosti nastanejo težave, če imata zaljubljeni osebi kake dolžnosti in obveznosti v vsakdanjem življenju, ker postaneta nezainteresirani za te obveznosti, nimata energije za izvajanje svoje družbene vloge. Tedaj nastane spor med individualnostjo in družbenostjo oziroma trk tistega kar je načelo zadovoljstva.
To pa pomeni, da oseba zaradi zaljubljenosti žrtvuje svojo družbenost in sprejme, da jo njena socialna okolica označi kot neodgovorno.
Ljubezensko blaznost, ki prevzame osebo in jo vodi v neko vrsto socialnega uničenja, okolica zlahka prepozna. Tudi oseba sama lahko z delom svojega bitja zazna neracionalnost in destruktivnost svojega vedenja. Subjektivni doživljaj izgube življenjske energije libida, ki se pojavi zato, ker se oseba ne ukvarja z življenjem,, če to življenje ni na neki način povezano z zaljubljenostjo, oseba tem lažje prepozna, čim bolj je zaljubljenost onemogočena.
Izhajajoč iz svojega doživljanja oseba meni, da je preokopirana, obsedena z likom ljubljene osebe. Ko oseba sprevidi, da fanatična zaljubljenost vodi v destrukcijo, se bolj ali manj uspešno trudi zaljubiti, osvoboditi se obsedenosti z drugim. V vsakdanjem govoru lahko slišimo, ;kako mu je ona zvrtela glavo; ali kako ji je on izpil pamet.
Strategija prenašanja odgovornosti s subjekta na objekt zaljubljenosti, ko oseba ali okolica v njem najdejo krivca za izgubo svobodne volje, avtonomije in za neracionalna dejanja zaljubljene osebe, je napačna iz dveh razlogov.
Prvič, oseba negira odgovornost za svoje vedenje. Sprejema, da je v oblasti drugega, ker ne ustreza resnici, njo pa še bolj oddaljuje od njenih psihičnih procesov. Drugič, tisto, kar je videti kot obsedenost z objektom zaljubljenosti, po svojem bistvu ni obsedenost z likom drugega, temveč obsedenost z lastno predstavo o drugem. Obsedenost ali preokupiranost, ki je v zaljubljenosti videti kot relacija do druge osebe objekta za ljubljenja je v osnovi relacija ega osebe do lastnega psihičnega kompleksa. Obsedenost prihaja torej od znotraj, ne od zunaj.
RAZLIKOVANJE MED LJUBEZNIJO IN ZALJUBLJENOSTJO
Zaljubljenost je, drugače od ljubezni, zelo močno občutje. Zaljubljenost je v glavnem kratkotrajna, medtem ko je ljubezen dolgotrajna, zaljubljenost je prva strastna fraza, po kateri sledi resnična ljubezen. Osnovna razlika je povezana z odnosom do realnosti. Medtem ko v zaljubljenosti slika drugega ustreza resničnosti njegove osebnosti, ker gre za sliko, ki jo subjekt projicira, v resnični ljubezni drugega vidnega takšnega, kakršen je v realnosti.
Popačenje resničnosti v zaljubljenosti je povezano s subjektovo nejasno sliko o samem sebi, z njegovo neizgrajeno identiteto in z ne sprejemanjem resničnega sebe. V nasprotju s tem je v ljubezni zavedanje o tem, kakšen je partner v resničnosti, povezano z zgrajeno subjektovo identiteto, z njegovo resnično sliko o sebi in z njegovim sprejemanjem resničnega sebe.
Preberite tudi LJUBEZEN KOT TERAPIJA in ODNOSI SO PRAVO BOGASTVO