Zakaj vzpostavljamo soodvisne odnose?
Estimated reading time: 4 minute
Zdravi odnosi so povečini uravnovešeni in enakovredni. So vzajemne narave, včasih jaz poskrbim zate, drugič ti zame. Soodvisna razmerja so enostranska. Ena oseba opravlja večino dejanja in žrtvovanja, medtem ko druga jemlje. To je velikokrat videti tako, da je eden pretirano odvisen, potreben pomoči, drugi pa se zapusti, da bi lahko zadovoljeval potrebe prvega. To je del soodvisnosti, ki je pogosto napačno razumljen.
Veliko ljudi misli, da gre pri tem za to, da partnerja preživljata veliko časa skupaj ali da se pretirano zanašata drug na drugega, v resnici pa gre za neravnovesje.
V soodvisnem razmerju vsaka oseba nezavedno izrablja drugo za uprizarjanje svojih ran. Ena oseba se morda izgubi in odpove svojim potrebam, druga pa izkorišča in izrablja prva za zadovoljevanje svojih potreb. Gre za simbiotičen odnos zlitosti v katerem izgubimo svoj občutek samostojnosti. Soodvisnost je zamegljevanje robov. Imamo občutek, da ne vemo, kje se začne partner in kje mi, zato je vez še močnejša, razmerje pa je še težje prekiniti, saj se obema zdi, da ne moreta živeti brez drugega.
SIMBIOZA, je odnos z zlitimi mejami, pri katerem ne vemo, kje se ena oseba konča in druga začne.
Od nas se pričakuje, da naj bi enako mislili in čutili ter imeli enaka prepričanja kot druga oseba, da naj bi skoraj postali eno z njo. Tako se je tečko počutiti ločenega in prava samostojnost je onemogočena. Če je to značilnost odnosa med staršem in otrokom, lahko tak otrok težje pusti svojo družino za sabo in vzpostavlja samostojne odrasle odnose.
Če sanjarimo o ljudeh, ne da bi dejansko imeli resno razmerje, in če imamo zelo tesne odnose s svojo družino, mogoče sabotiramo svoja razmerja, ker v resnici nočemo odrasti in se ločiti od staršev. Mogoče smo se v celoti prepustili razmerju zato, ker se čutimo odgovorne za počutje druge osebe, in žrtvujemo svoje potrebe, da bi zadovoljevali njene. To gre z roko v roki z ugajanjem drugim.
Ker se čutimo odgovorne za drugo osebo, morda zanemarjamo sebe in težko postavljamo meje, rečemo ne in se spuščamo v spore.
Po drugi strani pa smo morda dokaj zahtevni in gospodovalni ter težko sprejemamo kompromise. Morebiti radi krivimo druge za svoje počutje in jih imamo odgovorne za svojo srečo. Na bolj skrajnem koncu je to lahko podobno narcističnemu zlorabljanju in prisilnemu nadzoru odnosom, v katerih en partner velikokrat nezavedno izrablja drugega za doseganje tistega, kar hoče.
ZAKAJ VZPOSTAVIMO SOODVISNE ODNOSE?
V soodvisnem odnosu je ena oseba pogosto potrebna pomoči, druga pa vse rešuje. Pri tem sta ranljivost in odgovornost ločeni. Ko vstopimo v soodvisen odnos, velikokrat posnemamo odnose, ki smo jih imeli v otroštvu. Če je bil kateri od staršev še posebej gospodovalen ali narcističen. Morda nismo razvili močnega občutka jaza in svojih potreb. Morebiti pa je bila naša družina simbiotično zlita, zato smo imeli občutek, da ne smemo imeti mej ali biti preveč drugačni od družinskih članov.
Zlitost mogoče zveni kot nekaj pozitivnega kajti vsi si želimo biti blizu s starši, ampak ne bi je smeli zamenjavati z zdravo bližino.
Prevelika bližina lahko ustvari nezdravo odvisnost, pri kateri nas družinski član izkorišča za zadovoljevanje svojih čustvenih potreb, zato ne moremo postati to, kar smo. Zlitost povzroča nekakšen zastoj v razvoju, pri katerem ne odrastemo povsem, ker še vedno nismo samostojni. To lahko ima posledice za naša ljubezenska razmerja; sanjarimo o njih, vendar se nikoli zares ne poglobimo vanje, ali pa vstopamo v razmerja brez meje in z enako zlitostjo.
Preberite tudi TEORIJA NAVEZANOSTI V ODNOSIH in ZAKAJ ŽENSKE RAZMIŠLJAJO DRUGAČE OD MOŠKIH?