RANLJIVOST IN NEŽNOST

Vsakdo ima posebnosti in nepopolnosti, ki drugega prizadenejo. Vendar ni nič narobe, če nas to boli.
Vsakdo ima posebnosti in nepopolnosti, ki drugega prizadenejo. Vendar ni nič narobe, če nas to boli.

Vsakdo ima posebnosti in nepopolnosti, ki drugega prizadenejo. Vendar ni nič narobe, če nas to boli.

Estimated reading time: 4 minute

Ko se odpremo bolečini, jo občutimo, kot bi krvaveli. Vendar ta vrsta čustvenega krvavenja pomaga prebuditi srce, omogoči življenjskim, a otopelim energijam v nas ponoven zagon. Da dobi bolečina zdravilno moč, je potrebna pozornost pa tudi pogum in nežnost. Treba je občutiti in ne verjeti strašljivim zgodbam v glavi o tem, kam nas bo pripeljala. Treba se je odpreti bolečemu mestu, ki ga ljubimo. Bolečina nam pomaga, da se povežemo s svojim bojevitim duhom, postane naš prijatelj in zaveznik.

Tako začutimo srčno kri, svojo odprtost sami sebi, partnerju, ljubezni. Ko priznamo, da smo ranljivi, s tem premagamo strah pred bolečino in strtim srcem. Žal pa ima lahko ranljivost tudi slabšalen pomen. Povezujemo jo s šibkostjo in nemočjo. Navadno imamo  za ranljivega takega človeka, ki je preobčutljiv, hitro prizadet in užaljen. Vendar je užaljenost zaradi žalitev nekaj čisto drugega kot pristna občutljivost, ki razkriva srce.

Vsakdo ima posebnosti in nepopolnosti, ki drugega prizadenejo. Vendar ni nič narobe, če nas to boli.

Je drobljiva školjčna lupina, pretveza, da imamo nadzor, da nihče ne more do nas, da smo gospodarji svoje usode. Krhka je, ker nam življenje nenehno grozi, da bo razgalilo pretvezo, da imamo moč nad življenjem. Prav nasprotno, vir resnične moči je, da priznamo osnovno človeško ranljivost svojo odprtost stvarnost. Če si v neustrašenosti dovolimo ranljivost, utelesimo pogum in blagost pravega bojevnika.

Navadno imamo ranljivost in nežnost za nasprotje moči. Nežnost, ki jo doživimo, ko se ukvarjamo s svojo bolečino, pa ima prav tako čaroben vpliv. Postanemo kot voda, ki proizvaja električno energijo, ker teče tako zadovoljno in se ne upira nevarnostim ali oblikam tal. Voda je po svoje izjemno ranljiva. Mehka je, ne upira se dotiku, mogoče jo je oblikovati v katerokoli obliko in sprejme, karkoli damo vanjo.

Vsakdo ima posebnosti in nepopolnosti, ki drugega prizadenejo. Vendar ni nič narobe, če nas to boli.

Ko pustimo srcu, da se odpre, začnemo izžarevati posebno toplino. Odpiranje srca nam odpre skrivnostni svet ljubezni, ne moremo si pomagati, da drugih ne bi ljubili kljub bolečinam, ki nam jih zadajajo, ljubimo jih zaradi istih razlogov, zaradi katerih nas ganejo in se nas dotikajo na način, ki ga nikoli ne moremo popolnoma razumeti. Če bi se tisti, ki jih ljubimo, popolnoma ujemali z našim idealom, nas pravzaprav ne bi tako globoko ganili.

Njihove nepopolnosti nam sicer povzročajo bolečine, a dajejo naši ljubezni večjo moč, nekaj, na kar se lahko opremo. Naše srce se želi povezati s srci ljudi, ki jih ljubimo, in jim vliti moč, da spoznajo veličino svojega bitja onstran vseh pomanjkljivosti. Tako kot skale v deročem potoku poudarjajo moč vode, nam ovire v romanci pripomorejo, da doumemo, s kakšno močjo lahko ljubimo.

Srce prisilijo, da se tako razširi, da objame vse tisto, kar smo. To je tisto kar nas zdravi, ne pa odnos z nekom, ki nam da vse, kar si želimo. Ko se naučimo ceniti in zaupati svojemu odprtemu, strtemu srcu, začutimo, da smo bolj povezani z življenjem kot kdaj koli prej in bolj sposobni, da se spoprimemo z nevarnostmi razmerja. To je velikanska zmaga, ki nas okrepi in naredi privlačnejše. 

Preberite tudi SPREJMITE ČUSTVA TAKŠNA, KAKRŠNA SO in KAKO RAZKRIJEMO SVOJA ČUSTVA?