Svobodno navezovanje prinaša zadovoljstvo
Predviden čas branja: 3 minute
Na področju najožjih odnosov se srečujemo s svojo sposobnostjo za tesno, a obenem svobodno navezovanje. Osrečujoče je doživljati da nismo samo na svetu, da so nam naši najdražji zvesti ter da smo jim potrebni in nenadomestljivi. Toda marsikaj lahko načne to gotovost in takrat začutimo, kako zelo krhka je naša sreča. Tedaj se znajdemo pred spoznanjem, da je edina sreča, ki nam je res nihče ne more vzeti s svojim ravnanjem ali odhodom, ljubeče občutenje sebe.
Prav je, da računamo na druge in da pletemo tesne ter globoke vezi, a bistveno je imeti v sebi varno naročje za trenutek, ko drugih ne bo ali ne bodo zmogli ljubezni do nas.
Svobodna navezanost pomeni, da nas drugi lahko ljubijo, a da pa to ni pogoj, brez katerega se počutimo izgubljene ali mrtve. Drugi nas niso dolžni ljubiti zato, da nas rešujejo pred nesmislom. Nikoli ne bomo na varnem, če se brez najdražjih doživljamo kot nesmiselna praznina.
Če drugi s svojo ljubeznijo vzdržujejo našo voljo do življenja, gre za odvisnost in ne več za ljubezen.
Tesna osrečujoča in osvobajajoča navezanost zahteva preraščanje mnogih ovir. Stiske se prebujajo v vseh življenjskih obdobjih in v zvezi z vsemi ljudmi, ki so nam najpomembnejši. Lahko gre za lastne starše, otroke, partnerje, brate in sestre, najljubše prijatelje. Naravno je, da se pojavlja strah pred izgubo nadzora nad svojim življenjem, nad tem , kar smo ustvarili iz sebe.
Če naša osebnost ni trdna, če nam naši lastni obrisi niso jasni in če se bojimo, da svojih mej ne znamo braniti, nas velika ljubezen tudi ogroža, ne le osrečuje. Pojavljajo se občutki ujetosti in obremenjenosti, izčrpanosti, kot da nas drugi izsesava, iz nas črpa svojo srečo, se hrani z našimi čustvi do njega. Njegove težave postanejo že isti hip tudi naše težave, ne moremo se ga otresti in prosto zadihati.
V srečni navezanosti uživamo vzajemno zaščito in varnost, a zato izgubimo neodvisnost, ki jo daje ločenost.
Ne razpolagamo več s svojimi časom, telesom, čustvi, načrti. Vse to slutimo, ko nezavedno omahujemo, ali naj se navežemo. Bojimo se neznanega sveta, v katerega nas kliče ljubezen. Prevzetost je mogočna, polna sladkosti, neobvladljiva, saj tonemo v občutenje, ki briše meje med nami in ljubljenim. Ni čudno, da se branimo tega drsenja v ranljivost.
V srečni zvezi prevlada varnost, a tudi tu lahko v kriznih trenutkih čustva podivjajo in ljubljeno osebo lahko za kratek čas prav razjarjeno in neobvladano zasovražimo. To se dogaja na primer v izbruhu prizadetosti in divje jeze nad ljubljenim bližnjim, partnerjem ali otrokom. Vsa čustva navezanosti vsebujejo tudi napadalne, obrambne težnje, kajti ljubezenska navezanost nas tudi izpostavlja, ne le varuje. Ko gre za najtesnejše navezovanje, dobijo čustva orjaško moč, saj nas ti občutki zgrabijo pri koreninah.