Navezanost je vez, ki po eni strani krepi odnose, po drugi strani nas omejuje
Predviden čas branja: 3 minute
Navezanost označuje tako pozitiven vidik, ki nas izgrajuje, kot negativen vidik vezi, ki nas zadržuje. Paradoksalno pa prav iz varnosti, ki nam jo navezanost daje, črpamo moč, da napredujemo in se od nje oddaljimo. Ko se vez dodobra stke, nas naveže na drugo osebo, žival, mesto ali predmet. Kakor hitro pa je ta drugi vtisnjen v naš spomin, ga ne zaznamo več na enak način. Komaj nam je postal domač, že nam daje prijeten občutek varnosti.
Medtem pa nas neznano, kar ni vtisnjeno v naš spomin, prestraši in v nas predrami občutek, da se je nekaj zgodilo.
Navezanost ne ustvari odnosa dominantnosti ali podvrženosti kot pri podrejenosti. To je vez, ki nas krepi in nas omejuje. Otrok, ki potrebuje drugega, da postane on sam, s to vezjo usvoji način, kako ljubiti, ki je značilen za njegov razvoj. Tako stkano čustvo je emocija, ki jo povzroči predstava, kot če bi ta otrok dejal: čustvo, ki me obide ob misli nase, je odvisno od pogleda, ki ga ljubljene osebe, usmerjajo name. Če me imajo radi, imam občutek, da sem ljubezniv, če pa opazim na njihovem obrazu izraz odpora, občutim globoko v sebi obup, da se ta, ki ga ne marajo.
Vsakodnevno vedenje otroka, ki ga oblikuje vez medsebojnega vplivanja, je odgovor na tako predstavo, ki povzroča emocijo.
Odsotnost ali prekinitev te čustvene vezi, ki daje občutek varnosti, povzroči hude motnje. To ugotavljamo z opazovanjem tako naravnem okolju, kot v eksperimentalnih situacijah. Izguba starše ali njihova pobitost tako ustvarita spontane položaje, ki so enakovredni načrtnim poskusom. Majhen otrok, ki si še ni vtisnil v spomin najbližje osebe, ki bi mu nudila varnost, si ne upa ničesar raziskovati. Ko uspe stkati vez, izkazuje pretirano, boječo navezanost na to osebo, se je krčevito oklepa in se od nje ne more oddaljiti.
Nasprotno pa malček, čigar ljubljena oseba je bila vselej navzoča, nikoli ni imel priložnosti, da bi se naučil iznajti lastno pomirjevalo, na primer medvedka ali vizualizacijo, ki mu omogoči, da si predstavlja mater, kadar je ni ob njem.
Otrokom, ki so nenehno pod nadzorom znanega obraza, primanjkuje poguma in so prestrašeni, ko zagledajo nov obraz. Otroci, ki imajo trdno vez in se počutijo varne, se pri šestih letih zabavajo v šoli, kjer spoznavajo druge vplive, tisti pa, ki niso imeli priložnosti, da bi se izkazali v majhnih preizkušnjah, so prestrašeni v novem družbenem okolju, prejšnje pa se jim upira.
Izrazita čustvenost, ki jo povzroči pojav spolnega poželenja v dobi odraščanja, znova postavi v ospredje učenje vseh vrst ljubezni. Tokrat bo poželenje usmerilo mladostnike k neznani osebi, na katero se pozneje navežejo, medtem ko jih je v letih otroštva navezanost vodila k neki osebi, ne da bi pri njih vzbujal poželenje. Čustveno ravnovesje in celo stabilnost duševnih predstav (ljubim športne ženske, ljubim nežne moške) izhajata verjetnost iz obvladovanja tega para nasprotij, kjer se moraš navezati, da dobiš moč, da se odtrgaš, nato iz želje, da bi se navezal drugje, na neki nov obraz, ki se mu bo treba privaditi.