Mama je tista, ki ima skozi življenje številne pomembne vloge
Predviden čas branja: 4 minute
Beseda mama je ena izmed besed, ki jih otrok spregovori, kot bi hotel materi povedati, da je prva oseba v njegovem življenju, prva, ki z njo spregovori. Mati razume več kot ostali, več kot vsi, ki ljubijo hrepenijo in se žrtvujejo, saj presega vse. Je namreč tista, ki razume tudi molk, ga zmore in zna ovrednotiti ter razume in sprejema tudi najbolj tihe vibracije srca in duše. Razume tudi grobe besede, besede užaljenosti in razočaranja, razume pa tudi besede, ki ranijo prizadenejo in včasih celo ponižujejo in osramotijo. V vsem tem lahko razume, predvsem pa čuti, da se v otrokovem srcu dogaja popolnoma nekaj drugega, kot to lahko včasih izgovarjajo besede.
Zato bo še bolj natančno prisluhnila otroku, ki morda kar bruha neprimerne besede.
Zanjo je to vedno znova samo dokaz, da se njen otrok morda še ni naučil govorice, ki bi ga lahko osvobajala, ali pa mu ona še ni dovolj blizu ga še ne čuti dovolj, da bi ji lahko na miren način izpovedal svojo bolečino in jo zato izraža tako, da v njej prebudi ali ji prizadene bolečino in to z namenom , da bi ga zares razumela. Zato se bo mati te otrokove govorice vsekakor morala naučiti . Mati, ki sliši zlasti s svojimi razumevajočimi in sočutnimi besedami vedno lahko seže do otrokovega srca, doseže najbolj skrite kotičke doživljanja.
Te besede se tam ustavijo ter tam bivajo in se vedno znova prebujajo, včasih spodbujajo, včasih pa tudi zaskelijo in ranijo.
Otrok se lahko počuti ob materinih besedah, ljubljenega, hotenega, želenega, če so te besede izraz ljubezni in pripadnosti, ali pa lahko v materinih besedah, ki jih včasih sploh še ne razume v polnem pomenu, prepozna grobo govorico zavrnitve, nerazumevanja, ki otroka še posebej zaznamuje. V tej govorici bo otrok iskal tudi poznejše prijatelje, zlasti pa intimne partnerje, ki ga bodo na novo zavračali, saj bo ravno v teh grobih besedah iskal pripadnost in najglobljo povezanost, ki pa bo zelo boleča. Največkrat niti sam ne bo vedel, zakaj se mu vse to dogaja, kot da bi sledil nevidni sili, ki ga nenehno preganja in sili, da ji sledi.
Ob tem bo doživljal najrazličnejše zaplete in tudi prave travme, ki mu bodo ponovno samo razgrinjale stara občutja zavrnitve, ravno tako, kot je to nekoč doživljal pri svojih starših.
Potem je tu mladost, ki v vsej svoji vihravosti in upornosti potrebuje materino spodbudo. Otrok hoče vedno vedeti, če ga mati zares sprejema, da je kljub temu, da včasih ne dela prav, ob materi vedno pribežališče in kraj varnosti, sočutja in najglobljega razumevanja. Vsekakor so materine besede sprejemanja in sočutja za mladostniško stisko najpomembnejši izraz ljubezni, ki si ga mladostnik od mame najbolj želi kljub navideznemu zavračanju, včasih uporu ter celo grobim in grdim besedam, ki jih izreka.
Mamo bo s svojo vihravostjo in uporništvom preizkušal, če je zares vedno tam, zares vedno z njim in zanj. To je eno zadnjih obdobij, ko mora mati zares vzdržati, ko mora zares vedeti, da so vsi ti otrokovi izzivi en sam klic na pomoč, da bi iz nje izvabil najlepša in najnežnejša čutenja, ki naj bi jih izražala z besedami pa tudi z dejanji. In ko otrok odide od doma, želi, da ga mama v tem odhodu najprej podpre, da ga zna in zmore spremljati s svojimi spodbudami, mu stoji ob strani in ga podpira.