Vas obkrožajo preveč samozavestni domišljavi ljudje?
Predviden čas branja: 4 minute
Zrcalce, zrcalce na steni povej, da boljšega ni v deželi tej. Aroganten, ošaben, prevzeten, poln samega sebe, vzvišen, nadut, vse to so besede, ki označujejo domišljavega človeka. Domišljav človek je poln napuha, pretirano zaupa svojim besedam, dejanjem, odločitvam. Zanj je vse, kar počne popolno, on je popoln, on je bog in vse dela dobro, nihče mu ne sme nasprotovati. Zaupanje vase je dobro, vendar presežek zaupanja v neko odejo, ali določeno situacijo ohromi vse pozitivno, kar se nam lahko zgodi. Pretirano zaupanje vase namreč ne pušča prostora za izboljšave.
Zdrav človek mora vedno pustiti prostor za dvom in analizo tega, kar počne.
Kdor vse utemelji, ne da bi si dovolil preudarek, bi lahko o zadevi bolje razmislil. Mnogo mislijo, da bi lahko spremenili svet, toda na žalost si predstavljajo, da bi lahko vse to uresničili kar samo. To so ljudje, ki si ponavljajo: Sem najinteligentnejši, najlepši, najpametnejši, naj, naj glede vsega. Oni so vse. Biti do neke mere ponosen nase ni slabo. Težava je, če je ta ponos pretiran. Tu nastane konflikt.
JAZ, JAZ IN SPET JAZ
Preveč samozavestna oseba se ne more izboljšati in zato capjla na mestu, ne da bi se tega zavedala. To se lahko kaže na nekaj načinov: Presežna ljubezen do sebe, Sem najboljši na svetu in ni mi para, Ljudje, ki tako govorijo, so tisti, ki zaradi pretirane samozavesti verjamejo, da so nekaj enkratnega. Nimajo časa, da bi se ustavili in pomislili: Kako se lahko še naprej izboljšujem? in tako ne vidijo vsega najboljšega, kar prinaša prihodnost. Na drugi strani pa so ljudje za nenehni izboljševanje, tisti, ki si nagrajeni. Ošabni ljudje so na koncu pogosto ponižani. Če se na nekem področju počutimo nepogrešljive, se bo zagotovo pojavil nekdo, ki bo stavi naredil bolje od nas in bo za to nagrajen.
Čezmerno zaupanje v lastne sposobnosti in razmišljanje, če jaz nekaj rečem, pomeni, da je tako v redu.
Nekateri ljudje preprosto ne sprejemajo predlogov ali novih idej. Če so nekoč dosegli briljanten rezultat, zdaj stagnirajo. Če jim predlagate kaj v smisli, poglejte tole bi lahko storili drugače, odgovorijo: Ne, ne doslej je bilo tako dobro. Za vse, kar počnejo , imajo vedno pojasnilo. Nekdo, ki ni zmožen premisleka o izboljšavah, bo vedno povprečen in se ne bo niti zavedal, da stoji na mestu. Menil bo, da je najboljši, vse dokler se ne bo pojavil nekdo z boljšim rezultatom in večjim dobičkom, in šele takrat se bo morda začudeno vprašal: Kaj se dogaja? Čisti napuh. Taki ljudje se niti spričo bolečine ne morejo ustaviti in ponovno premisliti o lastnem življenju.
Zaupati vase in v druge je zelo dobro in produktivno.
Vendar moramo pustiti dovolj manevrskega prostora za izboljšave, preizpraševanje, prepoznavanje in razumevanje napak, pa tudi preseganje sebe in lastnega perfekcionizma, ki nas hermetično zapira v pločevinke, v katere ne more prodreti nič novega in boljšega. Samo odprt um lahko razume, da je vse mogoče izboljšati in da lahko vedno dosežemo več. Največja težava, s katero se spopadajo ljudje, je mentalna paraliza, ki jim preprečuje, da bi še naprej sanjali. Če vam v nekem trenutku življenja togost uma in vedno iste misli pogoltnejo veliko časa, potem pa se nenadoma odločite, da se teh strupenih čustev, ki vas samo zavirajo, osvobodite, boste končno lahko stopili naprej. Id tistega trenutka dalje, ko ste se sposobni odpovedati presežni samozavesti, lahko napredujete.