Kako na odnose vplivata ranljivost in strah pred bližino?
Predviden čas branja: 4 minute
Ranljivost oziroma strah pred ranljivostjo, ki pomeni strah pred bližino, intimnostjo, je tudi tisti dejavnik, ki še nadalje povzroča ter preko nebesednega čustvenega stika projicira partnerski konflikt. Ranljivost je vzrok, da sta partnerja preveč občutljiva do dejanske ali domnevne zavrnitve oziroma kritike drugega. Ranljivost spodbuja razvoj in ohranjanje pričakovanj. Izhaja iz pomanjkanja pozitivnih energij, kot so spoštovanje, ljubljenost, potrditev. To notranje psihično stanje vodi do nagnjenja k preveliki občutljivosti do kateregakoli znamenja zavrnitve, kritike s strani partnerja, saj to vedenje spodbudi silovita in boleča občutja, ki so združena s pomanjkanjem pozitivnih doživetij kot na primer zanemarjenost, bridkost in prisotnost negativnih doživetij, pa tudi občutek sramu, občutek ponižanja in občutek neenakovrednosti.
Poleg prevelike občutljivosti povzroča ranljivost tudi ustvarjanje zavestnih in podzavestnih pretiranih pričakovanj, in sicer gre za pričakovanja, da se bo partner popolnoma in vedno posvečal samo njemu ter zadovoljil vse njegove potrebe.
Te potrebe lahko razdelimo na to, kako jih partnerja drug drugemu izražata preko dveh temeljnih mehanizmov prenosa lastnega čutenja na interpretacijo in doživljanje drugega, zrcalno in idealizirano transparentnost. Ker sta oba partnerja usmerjena predvsem na ohranitev svoje krhke samozavesti, velikokrat nista sposobna videti potreb in želja drugega. Rezultat tega je, da se obnašata na načine, ki jih drugi doživlja kot izjemno ogrožajoče za njegovo lastno psihično ravnotežje. Partner, ki pričakuje občudovanje, je večkrat nepozoren in s tem zanemarja drugega. Partner, ki pričakuje pozornost, pa je kritičen in drugega s tem ponižuje.
Tako vedenje pri partnerju povzroči čustveni odziv besa in žalosti. Za bes je v tem pogledu značilna izredna sovražnost in silovita potreba po maščevanju ter izjemno pomanjkanje vsake sposobnosti za vživljanje v partnerja, ki ga je ranil.
Kakovost teh čustvenih reakcij je v funkciji narave pretiranih pričakovanj. Ker sta oba partnerja zaverovana v svoj lastni prav, pričakujeta drug od drugega razumevanje in sprejetost. Ko se s tem v zvezi pojavi frustracija le ta spodbudi občutek izdanosti, kot da je bil zlorabljen vzajemni dogovor. Tovrstna frustracija pa hkrati vodi v jezo in bes ter anksioznost ali strah pred potlačeno negativno podobo o samem sebi. Ranljiva osebnost je stalno ogrožena od podzavestnih podob o samem sebi. O sebi ima namreč podobo, da je nesposobna, nevredna neljubljena.
Tako oseba zgradi odnos, ki ni nič drugega kot obramba proti podobam, ki so ustvarjene na osnovi sramu, saj odnosu manjka zrcalna in idealizirana transformacija.
Temu sledi dinamika razumske izkrivljenosti ali popačenosti. Popačijo se razumske in zaznavne sposobnosti in sposobnosti realnega doživljanja sebe in drugega. Ti, konflikti, ki vzbujajo vse večjo ranljivost, ter s tem strah pred bližino in intimnostjo, se lahko nadaljujejo leta in leta.
Končno si partnerja pred grozo nove ranljivosti najdeta nov psihični prostor in čas ter tja usmerjata svoje sile, bodisi da so to otroci, razne aktivnosti, delo ali pa si poiščeta novo osebo, ki naj bi zadovoljila njune potrebe. Tako drug drugemu postajata vedno večja tujca, ki sta si dobesedno nevarna, saj se odzivata drug na drugega samo še kot na predmet grožnje, ker si namesto osrečujoče zakonske intime odpirata stare rane in zadajata nove. Končno se čustveno ali pa tudi dejansko razporočita in na ta način skušata najti razrešitev neznosnih psihičnih konfliktov.