Vas zanima, kako premagati strah pred zapuščenostjo?
Estimated reading time: 4 minute
Eden naših prvih strahov je strah pred zapuščenostjo. Zato se že od malega naučimo pridobivati pozornost, naklonjenost in odobravanje. Odkrijemo, kaj moramo početi in kakšni moramo postati zato, da bodo naše potrebe zadovoljene. Težav ni v tem, da to počnemo, temveč to, da pri tem vztrajamo. Prepričani smo, da moramo vztrajati zato, da bomo ljubljeni. Zelo nevarno je polagati svoje življenje v tuje roke. V otroštvu prejmemo najrazličnejša spočila izrečena in neizrečena, ki nam krojijo prepričanja o tem, kako pomembni smo in koliko smo vredni.
Ta sporočila pa prenesemo v odrasla leta.
Tudi če nismo doživeli očitne travme, zaradi katere bi se morali boriti za ljubezen ali pozornost, se nas večin spomni trenutkov, ko smo želeli nekoga obvarovati ali smo si s svojim vedenjem skušali pridobiti odobravanje drugih. Mogoče smo se sčasoma prepričali, da smo ljubljeni zaradi svojih dosežkov, zaradi vloge, ki jo imamo v družini, ali zato, ker skrbimo za druge. Veliko družin spodbuja otroke, ki se bodo v življenju dobro znašli, toda ob tem ustvarjajo kulturo dosežkov.

To kar otrok je, se pomeša s tem, kar počne.
Otrok se nauči, da ga ne cenijo kot takega, temveč samo, če nekaj doseže in se primerno vede. Otroci so stalno pod pritiskom, ker morajo imeti dobre ocene, biti izvrstni športniki ali glasbeniki pridobiti diplomo na fakulteti, ki jih bo pripeljala do dobro plačane službe na področju z močno konkurenco. Ampak če si ljubezen zaslužimo z dobrimi spričevali ali oliko, to sploh ni ljubezen. To je manipulacija.
Ko dajemo toliko poudarka na dosežke, otroci ne doživijo brezpogojne ljubezni tega, da so ljubljeni ne glede na okoliščine; da so lahko to, kar so, da ni nič narobe, če delajo napake, da se vsi ves čas učimo in spreminjamo in da je takšno učenje lahko navdušujoče in prijetno. Ni dobro živeti v senci lastnega uspeha in čutiti breme potrebe po tem, da se povzpnemo do določene stopnje zato, da bomo vredni ljubezni.
Obenem pa so odlike in veščine naših prednikov tudi del nas samih. So naša dediščina. In so tudi naša nagrada.

Svojih otrok ne počastimo z ustvarjanjem kulture samo poveličevanja ozirom apretirane skromnosti, preseganja oziroma neizpolnjevanja lastnih sposobnosti, temveč s kulturo veselja do uspešnosti. Veselja do prizadevnosti. Veselja do razvijanja lastnih darov. Pa ne zato, ker smo v to primorani. Preprosto zato, ker lahko. Ker nam je bil dan dar življenja. Namesto da se omejujemo na določeno vlogo ali različico samih sebe, bi se morali zavedati, da ima vsak od nas v sebi celo družino.
V nas je otrok, ki hoče vse takoj in brez zapletov.
Je malček, radovedni svobodni duh, ki rad sledi vsaki muhi, nagonu in želji brez obsojanja, strahu in sramu. Je najstnik, ki se rad poigrava, rad tvega in preskuša meje. Je razumen odrasli, ki vse natančno premisli, načrtuje, določa cilje in ugotavlja, kako jih bo dosegel. In v vsakem od nas sta tudi dva starša; skrbni starš in strogi starš. Eden je prijazen, ljubeč in topel, drugi pa je tisti, ki povzdiguje glas in žuga s prstom ter ti reče; To moraš, to je prav. Da bi bili celoviti, potrebujemo vso svojo notranjo družino. Ko smo svobodni, ta družina deluje uravnoteženo, kot ekipa, vsi so dobrodošli, nihče ni odsoten, utišan in glavni.
Preberite tudi SPOSOBNOST NAVEZOVANJA STIKOV SE RAZVIJE ŽE V OTROŠTVU in ŽAN JE JEZEN NA BIVŠO, KI JE ZA HČER GROZEN VZGLED