Osnovne komunikacije se naučimo v družinskem okolju
Estimated reading time: 4 minute
V družinskih odnosih se ne učimo le ljubezni, ampak tudi komunikacije. Od staršev se lahko naučimo učinkovite komunikacije in postavljanja mej, seveda pa drži tudi obratno. V naši družbi pogosto za otroke veljajo določena pravila, za odrasle pa druga, kar povzroča zmedo. V šolah otroke učimo, naj sedijo pri miru, so tiho in ne dvomijo o tem, kar jim govorijo učitelji. Toda kot odrasli želimo v delovnem okolju samozavestne ljudi, ki znajo izražati svoje mnenje in so ustvarjalni. Ta sprememba ni le nenaravna, ampak tudi po nepotrebnem otežuje prehod iz otroštva v najstništvo in iz najstništva v odraslo življenje.
Otroke zato učite takšne komunikacije, kot želite, da jo uporabljajo kot odrasli. Pravila naj bodo ista za vse.
Če nočete, da bo vaš otrok kot odrasel kričal na sodelavce, ne kričite nanj doma. Nikdar nismo premladi, da bi se naučili postavljanja mej. Otroku lahko pomagamo postaviti meje tudi njegovim vrstnikom. Otroka najbolje naučite postavljanja mej, če imate trdne meje sami in ga spodbujate, da jih postavi tudi on. Ko imate dober odnos s seboj, imate samodejno bolj zdrave odnose z drugimi.
Verjetno je meje najtežje začrtati sorodnikom, ne le ker jih poznamo najdlje, ampak ker večina ljudi ob njih zdrsne v stare vzorce.
Poleg tega pa kot družba sprejemamo, da se lahko do nas vedejo, kakorkoli hočejo, ker je to naša družina. Za sorodnike ne veljajo posebna pravila. Spreminjanje družinskih odnosov se včasih zdi kot naporno delo. Če to velja za vas, razumite, da te generacijske vzorce lahko spremenite tako, da določite meje.
Če lahko ozdravite nezdrav način komunikacije v svoji družini, preden sami postanete starš, potem tega ne bo treba storiti vašim otrokom. Pogosto se pač navadimo na vedenje svojih sorodnikov, toda samo zato, ker je tako že dolga leta, ne pomeni, da morate to sprejeti. Razumeti morate, da so vaši starši morda razlog, zakaj niste zmožni zdravo komunicirati, vendar pa vaša odgovornost, da to spremenite.
Pogosto slišimo, da moramo spoštovati starejše, ali če ste verni, da moramo spoštovati očeta in mater.
Še posebej v tradicionalnih družinah se redko pogovarjajo o tem, da bi moralo biti spoštovanje obojestransko. Če se otrok doma počuti udobno in varno, bi moral biti zmožen postaviti meje ne le staršem, ampak tudi drugim družinskim članom. Zdrav družinski odnos obsega dejavnike kot so; Občutek varnosti pri izražanju svoje ranljivosti. Občutek varnosti pri izražanju svojih potreb. Zmožnost, da se opravičimo.
Otrok se mora v odnosu s starši počutiti dovolj varno, da lahko izraža svoja čustva in ga ne skrbi, da bodo odrasli njihov pomen zmanjševali.
Straši otrok, ki tega ne čutijo, tega ne počnejo namerno, ampak je to med drugim lahko posledica tega, da se starš sam počuti nelagodno ob izražanju čustev ali pa pogosto nima časa ali energije za ukvarjanje z otrokovimi čustvi. Eden najboljših načinov, kako lahko otroku pomagamo, je, da se naučimo spopadati z lastnimi čustvi.
Če smo tega zmožni, ne bomo zatrli otrokove potrebe, da izrazi svoja. Če se otrok v odnosu počuti varno in ve, da ga imate radi ne glede na to, kako čustvuje, mu s tem dajete varno okolje, v katerem lahko izrazi, da je jezen na vas. Ovira pa se pojavi, ko se družinski člani počutijo upravičene, da izražajo svoje mnenje o življenju, odnosih, telesu ali karieri drugega. Razpoloženje ene osebe ne bi smelo nikdar narekovati energije prostora in doma.
Preberite tudi KAKO OTROŠTVO OBLIKUJE VEDENJE? in KAKŠEN VPLIV NA PARTNERSKI ODNOS IMAJO OTROCI