Kako se soočiti z življenjem po razpadu ljubezenskega razmerja?
Predviden čas branja: 4 minute
Po razpadu ljubezenske zveze ali zakona ne smemo vreči puške v koruzo. Vsakomur se namreč lahko zgodi, da je razočaran nad partnerjem, da se ga naveliča ali da postane nezadovoljen z njim in se mu čustveno odtuji. Tudi ljubezen, ki je bila v začetku zelo močna in živa, lahko nekoč umre. Čustva so nekaj dinamičnega, nekaj, kar se dogaja, zato lahko lepega dne umrejo. Vse to je naravno, zato nihče nima pravice imeti se za partnerjevo žrtev in obupati, če ga je ta zapustil. Nihče naj se nima za nesposobnega za uspešno ljubezensko življenje, če ni ljubil partnerja v nedogled ali je izgubil zakon, ki se mu nekoč zdel neomejen.
Razume se, da je oseba bolj ali manj prizadeta, ko se ji podre ljubezensko razmerje ali razpade zakon.
Ta oseba, ki se ima rada, si bo prizadevala čimprej nadaljevati ljubezensko življenje. Vendar ne sme storiti napake, ki jo je v takšnem psihološkem stanju pogosto nagnjena storiti. Ne sme se na hitro navezati na prvo osebo, ki se bo ljubezensko zanimala zanjo, samo zato, da bi spet imela partnerja in si s tem dokazala svojo ljubezensko sposobnost in privlačnost. Če tako ravnamo, se izpostavljamo nevarnosti, da se bomo najbrž vezali z osebo, do katere ne čutimo prave ljubezni, ali pa imamo takšno osebnost, da ne utegnemo navezati z njo globljega čustvenega stika.
Zato bomo kmalu razočarani in po prizadetosti zaradi izgube prejšnje zveze ali zakona dodali novo prizadetost. Če kar na hitro ustvarimo novo ljubezensko razmerje, iskanje v njem tolažbo, ne da bi si najprej dali račun o vzrokih razpada prejšnje ljubezenske zveze, je precej verjetno, da bomo v novi zvezi ponovili napake, ki smo jih delali v prejšnji. Nikar ne pozabimo, da zmeraj oba zakonca prispevata k razpadu zakona, nikoli le eden izmed njiju.
Zaradi tega je pametno in prijateljsko do sebe, če iskreno in pošteno raziščemo, zakaj sva se razšla s prejšnjim partnerjem, oziroma s čim smo prispevali k temu.
Treba je mirno, resno, brez pomilovanja sebe premisliti vse, kar nam je partner očital, kar ga je motilo v našem ravnanju z njim, kar ga je delalo nezadovoljnega z nami. Hkrati pa je treba ugotoviti, v kakšni samoprevari smo živeli glede partnerjevih lastnosti, predvsem pa, česa nismo hoteli videti v njegovem čustvenem odnosu do nas. V novo ljubezensko razmerje moramo stopiti zavedajoč se dosedanjih napak v odnosu do človeka, ki nas privlači in smo namenjeni živeti z njim, moramo si iskreno obljubiti, da se bomo v prihodnje izogibali teh napak, kolikor koli bo v naši močeh.
Takšno stališče do sebe kot spolno ljubezenska bitja je bistveni pogoj, da bomo v novi zvezi z osebo drugega spola uspešnejši in odgovornejši.
Ni uspešnega ljubezenskega razmerja brez odkritosti do partnerja, toda ni ga tudi brez iskrenosti do sebe. Drugo je pogoj prve; če nismo odkriti do sebe, ne utegnemo biti niti do partnerja. Moralisti imajo prav, ko pravijo, da je laganje drugemu človeku grdo dejanje ali celo greh. Če nismo iskreni do sebe, ne moremo namreč biti iskreni niti do osebe, katero živimo v intimnem razmerju. Ko nismo odkriti do sebe, smo neprijazni do sebe, tedaj pa ni mogoče, da bi bili prijaznejši do partnerja, kakor tudi do sebe.