Tanka meja med samoobtoževanjem in maščevanjem
Estimated reading time: 4 minute
Moč ljubezenske izdaje je dvorezen. Z njim se lahko sami porežemo, dokopljemo do svojih hib, poglobimo rane prezira, ki ga čutimo do sebe. Ali pa z njim zarežemo v napadalca, da bi občutil strašno bolečino, ki nam jo je zadal. Nekateri obrnejo rezilo proti sebi, drugi ga usmerijo v krivca v domišljiji ali zares. Po ljubezenski izdaji nihamo med depresijo in ogorčenostjo, med otopelostjo in divjim besom, med porazi in protinapadi. Ob razkritju prevare se pogosto počutimo manjvredne, ker se zdi, da so se strahovi o naši nezadostnosti potrdili.
Znani glas v naši glavi nas opomni, da je prešuštvo po vsej verjetnosti naša krivda.
Nekje v sebi se zavedamo, da smo dobili, kar smo si zaslužili. V ljubezensko razmerje se poda eden od partnerjev, vendar sta v večini primerov oba kriva za okoliščine, v katerih pride do skoka čez plot. Ko napoči pravi trenutek, se morata partnerja zato prepustiti dvosmerni analizi. Ampak v tem procesu se je treba zavedati pomembne razlike prevzemanje odgovornosti za ustvarjanje okoliščin, ki so morda prispevale k prešuštvu, je nekaj povsem drugega kot prevzemanje krivde za prevaro.
V šoku zlahka pomešamo eno z drugim.
Pretirano samoobtoževanje, ko se sprašujemo, ali smo partnerja s čim pahnili na kriva pota, lahko kaj hitro v isti koš zmeče vse vaše lastnosti, s katerimi niste preveč zadovoljni. Ob razkritju nezvestobe je nenadoma na tapeti vprašanje, kdo je boljši zakonski partner in koliko točk sta si nabrala v posameznih zakonskih disciplinah; kdo je dajal in kdo je jemal, kdo je popuščal in kdo poveljeval, kako enakopravna sta bila pri denarju, intimi, času, sorodnikih, otrocih, opravilih. Vse, kar ste počeli izključno v imenu ljubezni, je oropano konteksta, ki je dajal smisel.
Ko se partnerja dobro razumeta, vlada razmerje duh blaginje in ljubezni, ki spodbuja velikodušnost. Besede to sem naredil za naju, imajo smisel, dokler med nama obstaja zaupanje. Toda izdaja v intimnem odnosu to prefinjeno ureditev spremeni v navadno farso. Kompromisi, ki so še včeraj delovali, postanejo žrtve, ki jih danes ne dopuščamo več.
Zdrave meje postanejo nepremagljive ovire.
Včerajšnja skladna delitev moči je danes boj za premoč. Partnerja se ozirata v preteklost in preštevata, kolikokrat sta se žrtvovala za odnos. Na dan pride na tone obžalovanj in potlačenih zamer, ki zahtevajo poplačilo. Maščevalno srce ne prisluhne rado razumu. Včasih se pomiri šele, ko zadane enako bolečino, kot jo je prenašalo samo. Ko gre za obračunavanje ; oko za oko; sodi skok čez plot med najbolj običajne strategije.
Maščevanje resda ni vselej sladko, a je včasih dovolj dobra tolažba za prevaranega partnerja, da zmoreta oba pozabiti na prevaro.
Vsi čutimo potrebo po pravici, vendar moramo ločevati med pravico, ki obračunava, in tisto, ki celi rane ter obnavlja. Namen prve je zgolj kazen, druga pa želi popraviti škodo. Jeza je analgetik, ki začasno otopi bolečino, hkrati pa amfetamin, ki vlije energijo in samozavest. Njeno delovanje ima več opraviti z biologijo kot s psihologijo. Za kratek čas ublaži občutek izgube in nemoči ter dvome o sebi. Četudi je lahko pozitiven motivator, nas izbruhi jeze in negodovanja vedno potisnejo nižje od ravni, s katere so nas povzdignili.
Preberite tudi