Odnosi zmeraj vsebujejo obe vrsti ljubezni, pogojno in brezpogojno
Estimated reading time: 4 minute
Kadar odpremo srce drugemu človeku, izkusimo trenutek brezpogojne ljubezni. Ljudje si navadno predstavljajo, da je brezpogojna ljubezen visok ali oddaljen ideal, ki jo je težko, če že ne nemogoče doseči. Četudi jo je morda težko, če že ne nemogoče doseči. Četudi jo je morda težko uresničiti v vsakdanji praksi, pa je njena narava preprosta in navadna odpreti in odzvati se drugemu bitju brez zadržkov. To lastnost ljubezni pogosto najbolj živo ugledamo ob rojstvu, smrti, ali ko se prvikrat zaljubimo. Takrat smo najmanj pod vplivom pogojenih, navajenih vzorcev zaznavanja in nekaj mogočnega v nas se poveže z nečim mogočnim v drugem.
Že goli obstoj drugega človeka nas spodbudi, da se začnemo zavedati vsakdanje čarobnosti življenja.
Ko se nam rodi otrok, se nam ni treba odločati o tem, ali ga bomo ljubili, ker nam čustvo ne pušča izbire, pride samo od sebe. Kadar nam umira kdo, ki nam je blizu, smo ganjeni in vseskozi z njim kljub vsemu, kar je bilo narobe med nama. Brezpogojnost ljubezni izvira iz tega, kar je v nas brezpogojno, in se odziva na brezpogojno v drugem na srce. Srce je naša osnovna odprtost srca, željna, da stopi v stik in se dotakne vsega življenja okoli nas, ni nič takšnega, kar bi morali ustvariti.
Srce si želi, da bi človeška toplina prosto krožila naprej in nazaj, brez omejitev in pogojev za izmenjavo.
Kadar ljubimo tako, začnemo zaznavati drugače. Vse na svetu se nam zdi bolj barvito, bolj živo in pronicljivo. Tedaj čutimo, da nas priznavajo, vidijo, krepijo, podpirajo. Trenutki brezpogojne ljubezni nam omogočajo, da se dotaknemo brezdanjosti in globin človeške izkušnje. Vendar ljubiti ne pomeni samo tega.
Ker nismo zgolj čisto srce, ampak živimo tudi kot zemeljska bitja, prinesemo v odnos celo zbirko pogojenih nagnjenj in odporov, osebnih potreb, previdnosti in skrbi, ki vplivajo na to, kako globoko se lahko zapletemo z določenim človekom. Kadar kdo ustreza našim osebnim potrebam in posebnim nagnjenjem, čutimo veselje in naklonjenost. Ta vrsta privlačnosti, ki bi ji lahko rekli pogojna ljubezen, je manjša oblika ljubezni, zato ker lahko zbledi, če tisti človek nič več ne zadovoljuje naših potreb.
Odnosi zmeraj vsebujejo obe vrsti ljubezni.
Najmočneje ponavadi deluje privlačnost in vse teče gladko, dokler sta zaljubljenca ubrana. Človek, ki nas privlači, ne gane le našega srca, ampak tudi ustreza našim pogojem. Kadar pa se obe vrsti ljubezni ne prepletata, utegne biti silno nerodno. Človek lahko izpolnjuje naše pogoje, a nas nekako ne gane globoko. Ali pa gane srce, da si želimo reči da, medtem ko nas osebna merila in pomisleki silijo, da rečemo ne.
Hkrati lahko naše srce gleda mimo reči, ki se ne skladajo z našo rahločutnostjo, in veselimo se že golega obstoja tistega človeka, veselimo se kljub vsem pametnim sklepom, da bomo ohranili razdaljo in da ne bomo nič tvegali.
Kajti v svojem najglobljem bistvu srce ne pozna pogojev in je popolnoma nerazumno. Ljudje pogosto mislijo, da brezpogojna ljubezen pomeni, da odstranimo vse pogoje in sprejmemo vse, kar počne tisti, ki ga ljubimo. A če si predstavljamo, da moramo brezpogojno prenašati vse, kar počne naš partner, so lahko posledice uničujoče. Ne pomeni, da moramo imeti radi tisto, česar dejansko ne maramo, ali reči da, ko bi bilo treba reči ne. To, da smo odprli srce, še ne pomeni, da moramo potisniti na stran vse skrbi. Kakor tudi ni treba, da bi s postavljanjem pogojev, kaj hočemo od razmerja, zanikali pristno odprtost, ki jo čutimo.
Preberite tudi HREPENITE PO STRASTNI LJUBEZNI? in NADJA JE RAZOČARANA, HČI DELUJE V ZALJUBLJENOSTI BREZGLAVO