Stavite na ljubezen in uspelo vam bo!
Estimated reading time: 4 minute
Ljubezen je ključ, ki odpira vrata našega čustvenega življenja, o katerem si domišljamo, da ga nadzorujemo, medtem ko nas nosi po poteh in stranpoteh, kjer se brez naše vednosti na vijugast način pretaka življenjski sok naše biti. Vsi smo, nekateri bolj, drugi manj, izkusili dejstvo, da se ljubezen hrani z novostjo, skrivnostmi, njeni sovražniki pa so čas, vsakdanjost in domačnost. Rodi se iz idealizacije ljubljene osebe, vanjo se zaljubimo, ker očara našo domišljijo, potem pa čas, ki igra v prid resničnosti, prinese streznitev in usmeri ljubezen v čustvo brez strasti ali v grenkobo razočaranja.
Ljubezen se razblini, ker s časom nič ne ostane takšno, kot je bilo; to še posebej velja za žive ljudi, ki jih življenje nezadržno spreminja.
Vendar ljubezni ne kvari življenje. Mi samo počnemo vse, da bi jo pokvarili. Več dobrih razlogov imamo, da nam je to kvarjenje pogodu. Prvi je duševna impotenca; o kateri se govori s samoomejevanjem, ki si ga nalagamo pri zmožnosti želeti si in uresničevati lastno željo. Brez želje ljubezen zagotavlja nežnost, zaupnost, varnost, ne daje pa pustolovščine, napetosti in občutka tveganja, ki hranijo strast.
Sama želja brez ljubezni poživlja, vznemirja in prinaša nov zven, nima pa moči in ne osmišlja za višjo igro, ki odpira razmerju globino.
Ni nam dano, da bi hkrati doživeli ljubezen do nekoga in poželenje po njem, razen za kratke trenutke. Kajti ljubezen se rodi pod znamenjem trdnosti in večnosti in hoče tisto, kar poželenje odklanja. Želja dejansko ne ve, kaj hoče. Nastopi brez razloga in ne prinaša ponovitev, namenjenih potrditvi storjenega. Kot neobvladljiva sila vdira v ustaljeni red in v trajno dogovorjeni smisel vnaša nasprotni smisel, zaradi katerega se diskurzi zasukajo, ne da bi jih zadrževala realna presoja.
Zato vstavi v pripoved oklepaj, ločilo. V življenje se vrine kot tujek in ga prelije čez rob, ga izpostavi drugemu smislu, ki je skoraj vedno zunaj povezanih zahtev posameznikove življenjske zgodbe. Tako se zgodi, ker v nasprotju z ljubeznijo, ki gradi in daje oporo, želja sproži gibanje, usmerjeno v izgubo. Ne rodi vzporedne govorice, neodvisne in enakovredne govorici ljubezni, temveč le niz običajno med seboj nepovezanih dogodkov, ki vodijo v razkroj vsega, kar se predstavlja kot posameznost, zgled, poenotenje bogastva in raznolikosti mnogokaterega.
Zato želja v svojem zagonu ne daje odgovora in ne prinaša rešitve. Ne pušča se obvladovati nobeni logiki.
Kot potepuh beži pred zaporedji, ki si domišljajo, da sodi v njihov niz; potika se zunaj struktur in nadzora, zunaj kontekstov, ki bi jo podjarmili, in njena blodnost jo zaznamuje kot napaka. Napaka, ki ni nasprotje resnici, temveč njen zlom. Tuja vsaki logiki igra želja svojo igro, vendar je to igra pravil, kajti pravila so zanikanje igre, namenjena so izključevanju, ofsajdu.
V igri želje poteze ne sledijo računu, nimajo določenega izida.
Dogajanja se usmerja poštenje s svojo moralno funkcijo, iz katere črpa hrano ljubezen, kajti želja je nepoštena. S svojo protislovno naravo razbija pravovernost ljubezenskega diskurza. Ko pušča, da dejanja na povsem neobičajen način uravnavajo nepredvidene, nepremagljive privlačnosti, požene red iz središča v beg in zmede smisel, ki se je trudoma zbiral skozi življenjsko zgodbo.
Želja se ne meni za menjavo, ki poganja vsak ljubezenski odnos; pozna le krajo in dar. Zato si ljubezen, ki išče varnost in trajnost, prizadeva, da bi pogasila poželenja, ki se jih boji kot svojega najglobljega zanikanja, ali da bi jih preusmerila v pretvarjanje, kakor preusmerjajo strašljivo moč reke tako, da ji izkopljejo umetno strugo ali tisoč odtokov, ki poniknejo v prst.
Preberite tudi SPADATE MED ŽENSKE, KI V RAZMERJU VODIJO? in TEORIJA NAVEZANOSTI V ODNOSIH