V odnosih ne smemo iskati lastne uveljavitve ali utrditve samozavesti ter od ljubljene osebe zahtevati priznanje.
Predviden čas branja 4 minute
V zvezo se nikoli ne smemo podati le zato, ker pričakujemo, da bomo s partnerjevo pomočjo lažje premagali lastne težave, ker se nismo naučili živeti sami in se bojimo, da bi ostali osamljeni, ter tudi ne zato, ker želimo ubežati prevladi staršev ali utesnjenosti drugega razmerja. Poleg tega v življenjski skupnosti ne smemo iskati lastne uveljavitve ali utrditve samozavesti ter od partnerja zahtevati priznanje. Partnerstvo onemogočajo tudi poskusi, da bi z novim razmerjem nadomestili pomanjkanje ljubeče pozornosti, upoštevanja in spoštovanja iz otroštva ali mladosti. V teh primerih je glavni razlog za sklenitev razmerja pomanjkanje nežnosti in priznanja v otroštvu, saj pričakujemo, da bomo s tem potešili hrepenenje po varnosti.
Spoznamo človeka, se zaljubimo ter tedaj opazimo le znamenja, ki ustrezajo našim potrebam.
Željno jih vsrkavamo, ob tem pa spregledamo ali podcenjujemo nekatere moteče dejavnike. Vendar pa motnje postopoma prodrejo v zavest in pojavijo se novi primanjkljaji, ki jih očitamo partnerju. Ne sprejmemo celotnega človeka, ampak v želji po zapolnitvi vrzeli iz otroštva samo tisti del, ki izpolnjuje naša pričakovanja. Le v redkih primerih lahko partner dolgoročno povsem izpolnjuje te zahteve, saj ima tudi sam svoje potrebe in zahteve, ki jih želi izpolniti.
Razvijejo se frustracije, duševno preobremenjeni partner pa postane dovzeten za beg v drugo razmerje, za katero upa, da bo izpolnilo vse njegove nepotešene potrebe.
Spet pa obstaja nevarnost, da bo zaradi nadetih plasnic opazil le del partnerjeve osebnosti. Nastane začaran krog s trajno frustracijo, torej stanje, v katerem ni mogoče reševati konfliktnih položajev. Ko človeku naložijo vlogo močnejšega, potrebuje celo tak, ki je vsestransko trden, veliko moči, če jo želi povsem upravičiti. Ne sme pokazati nobene slabosti, nikoli razkritih svojih šibkih točk, mora utirati pot partnerju, da bi ta pri tem sodeloval, ter biti pobudnik pri vseh dejavnostih. Ob vsem tem le težko stori tudi kaj za lastno dušo.
Človek, ki postane žrtev slabotnega ali preprosto preveč lagodnega partnerja, v svoji vlogi sčasoma začne izravnavati slabosti ter zatajevati lastne občutke. Logične posledice so pomanjkanje sposobnosti vživljanja, dominantno vedenje ter vsiljevanje. Zaradi teh lastnosti začne trpeti, se pritoževati, da ga partner ne jemlje resno, da ga ne razume, da je premalo nežen in da ne ve, kako je prišlo do tega.
Enake posledice ima tudi nasprotno vedenje, potreba po varovanju in skrbi za partnerja izhaja iz ljubezni.
Če jo partnerja uresničujeta izmenoma, pri obeh krepi občutek varnosti. Če pa se izrodi v smer, ko se pri enem od partnerjev razvije sindrom pomočnika, če torej meni, da ga okolica nenehno potrebuje, ter vsem okrog sebe pretirano streže, oziroma kadar eden od partnerjev zahteva izključno pravico za oskrbovanje in usmerjanje življenjskega sopotnika ter prevzame vse obveznosti, to pomeni, da je usmerjen le k samemu sebi.
S tem želi izravnavati eno od lastnih slabosti.
Tak človek mora nenehno imeti nekoga, ki potrebuje njegovo pomoč, saj šele takrat meni, da igra pomembno vlogo. Deležen je pomena, ki si ga sam ni sposoben pripisati. Zasvojen s svojo vlogo pogosto postane prisilni osrečevalec, prepričan, da brez njega nič ne more prav uspeti in da so ljudje okrog njega vsi nesposobni. Vsiljuje svojo pomoč, ne da bi se prepričal, ali oseba, ki ji je ta namenjena, sploh potrebuje pomoč ali njegovo podporo. Če njegovo pomoč odklonijo, je užaljen in prizadet.