Se počutite notranje svobodni?
Estimated reading time: 4 minute
Mnoge ženske menijo, da se morajo otresti lastne predstave o mami, da bi se lahko počutile notranje svobodne. Ob tem večinoma zanikajo vsako podrobnost s svojo materjo in se poskušajo na novo definirati izključno skozi svojo drugačnost. Zavračanje pa nikoli ne more pomeniti resnične svobode, kajti na tak način bo mati tako kot prej ostala prisotna pa čeprav v negativni obliki. Prava svoboda se začne z iskreno samorefleksijo, s sprejemanjem dobre in slabe materine dediščine in z voljo, da na skupni preteklosti gradimo svojo lastno prihodnost.
Kdor pri gradnji temeljev izpušča kamne, ki niso dovolj lepi, bo sicer zgradil lepo hišo, vendar pa bo lahko majava.
Ne gre za to, kako so videti posamezni kamni, temveč za to, kako jih zložimo skupaj. Spraviti se z materjo ne pomeni vedno, da se objameva ali vzljubiva druga drugo. Sprva pomeni, da smo v miru s tem, kar je bilo, in da imamo v svojih rokah nadzor nad tem, kar bo še prišlo. Za večino mater in hčera pa sprava pomeni ustvarjanje medsebojne čustvene bližine. Ob tem si želimo, da bi si kot mati in hči lahko enakovredno pogledali v oči.
Želimo prepoznati naše medsebojne prednosti in se naučiti sprejemati naše meje.
Kot hčere sprejemamo svoje lastne šibkosti in jih ne očitati materam, to zadnje nam seveda pogosto povzroča največ težav. Naši starši niso popolni, kajti imajo svojo lastno preteklost in komplekse, s katerimi morajo obvladovati svoje življenje. Lahko se naučimo, da drug na drugem cenimo prisotnost in integriteto, namesto da stremimo k popolnosti. Ravno v odnosu mati hči včasih za občutek večje izpolnjenosti zadostuje že znižanje obojestranskih pričakovanj.
V skrajnih primerih to lahko pomeni, da smo materi hvaležni izključno za to, da nas je rodila v ta svet. Že mogoče, da takšna mati ni mogla dati veliko ljubezni, ker je verjetno v svojem otroštvu tudi sama ni prejela dovolj. Jeza in duševna bolečina sta jo spremenili v hladno žensko. In vendar nam je podarila življenje.
Nekatere hčere se pritožujejo, da so njihove matere preveč neobičajne ženske, ki nikakor ne želijo ustrezati družbeni predstavi matere.
Mogoče se želijo v svojih zrelih letih še vedno zabavati, namesto da bi vnukom prebirale pravljice. Morda še vedno menjavajo partnerje ali pa so pretirano vraževerne. Kadar mati stopa zunaj družbenih okvirov, se lahko naučimo ceniti njeno pristnost. Kot hči moramo dopustiti biti človek, tudi mati sme biti močna in šibka. Sme imeti težave v odnosu in pokazati svojo negotovost. Sme se razjeziti in se impulzivno odzvati, in ni potrebno, da ima pri roki vedno pravi odgovor. Tudi ona je zgolj človek in prav je tako.
Najkasneje v času, ko postanejo starejše ali če mati zboli, večina hčera začuti, da želijo razčistiti odnos s svojo mamo.
Njegovo srce se odpre, ko vidijo lastno mater bolj šibko in se zavejo, da bo kmalu umrla. Nenadoma se zdi nepredstavljivo, da bi se ob prisotnosti smrti oklepale neke zamere, ki se zdaj morda zdi celo otročja. Na neki točki želijo, da med njimi in materjo ni več nikakršnih nepojasnjenih čustev temveč preprosto želijo čutiti ljubezen.
Hčere so ganjene tudi ob pogledu na materino ranljivostjo. Morda zdaj nenadoma spoznajo, katera potreba se skriva za obnašanjem, ki jih je do sedaj motilo. Mati lahko v tej fazi svoji hčeri pogosto izreče vse besede priznanja in ljubezni, ki jih prej ni zmogla. Obe v sebi čutita; ne glede na to, kar je bilo prej med vama, na koncu ostane samo ljubezen.
Preberite tudi VLOGA MATERE IN LASTNA VREDNOST in PRIJATELJSKI ODNOS MED MAMO IN HČERKO