Namen filozofije je razsvetliti poti, ki si jih je duša izbrala zaradi pomanjkljivih nazorov
Estimated reading time: 4 minute
Glavna naloga filozofije je odzvati se klicu duše, osmisliti primež lastnih bridkosti ter strahov in se ga s tem osvoboditi. Filozofija nas pokliče, ko dosežemo konec svoje vrvi. Vztrajni občutek, da nekaj v našem življenju ni prav, in hrepenenje, da bi zaživeli v svoji boljši različici, se ne dasta odgnati. Strah pred smrtjo in samoto, negotovost glede ljubezni in intimnosti ter občutek nemoči v soočanju z jezo ter s prevelikimi ambicijami nas napeljejo, da si zastavimo prva iskrena filozofska vprašanja.
Res je naše življenje nima očitno jasnega smisla. Krutost, nepoštenost, telesno nelagodje, bolezen nadloge in majhne ter velike neprijetnosti so vsakdanja dejstva.
Kaj torej lahko storimo glede njih? Kako naj kljub bolečini in trpljenju v zunanjem svetu in svojim svojeglavim čustvom živimo požlahtnjeno življenje, namesto da bi klonili pred brezupno otopelostjo ter le se kakor mula podrejali utrudljivim in neprostovoljnim obveznostim? Klic duše je znamenje, da smo dosegli potrebno, zrelo stopnjo razmišljanja o sebi. Skrivnost ni v tem, da na njej otrpnemo ali vijemo roke, ampak da se s sklepom, da bomo pozdravili sebe, premaknemo dalje.
Filozofija nam naroča, naj postanemo pogumni.
Njeno zdravilo je neustrašno izkoreninjanje pomanjkljivosti in varljivih premis, na katerih utemeljujemo svoje življenje in osebno istovetnost. Pristna filozofija niso eksotični obredi, skrivnostne liturgije ali mikavna prepričanja. Prav tako ne zgolj abstraktno teoretiziranje in analize. Seveda je ljubezen do modrosti. Je umetnost dobrega življenja, ki se mora osvoboditi poklicnih filozofov, sicer jo je mogoče izrabljati kot niz neživljenjskih intelektualnih tehnik oziroma trdih orehov za razkazovanje bistrosti.
Filozofija je namenjena vsakomur in jo pristno živijo le tisti, ki jo udejanjajo v svetu za boljše življenje vseh. Njen namen je razsvetliti poti, ki si jih je duša izbrala zaradi pomanjkljivih nazorov, neveščih prenagljenih želja in dvomljivih življenjskih odločitev. Prijazno samo spraševanje je glavno zdravilo.
Poleg izkoreninjenih popačenosti duše je namen modrega življenja, da nas od medlosti preusmeri k energičnemu, veselemu življenju.
Vešča uporaba logike, diskusija in izpopolnjena zmožnost pravega poimenovanja stvari je le nekaj sredstev, ki nam jih filozofija daje, da bi dosegli trajno ostrovidnost in notranjo mirnost. Srečo, ki je naš cilj, moramo pravilno razumeti. Na splošno jo zamenjujemo za nedejavno doživljanje ugodja ali lagodnost. Ta predstava o njej je le omejeno uporabna. Edina stvar, za katero si je vredno prizadevati, je cvetoče življenje.
Resnična sreča je glagol.
Je nenehno dinamično uresničevanje vrednih dejanj. Srečno življenje, katerega temelj je krepostna namera, je nekaj, kar nenehno improviziramo, in ko to počnemo, naše duše zorijo. Naše življenje je koristno za nas in ljudi, ki se jih dotikamo.
Filozofi postanemo zato, da bi odkrili, kaj je prava resnica in kaj je le naključni sad popačenega razmišljanja, lahkomiselno pridobljenih zmotnih sodb, dobronamernih, a zgrešenih naukov staršev in učiteljev ter nepreverjene akulturacije. Da bi duši olajšali trpljenje, moramo disciplinirano poučevati lastno notranjost, pri čemer z miselnimi eksperimenti krepimo sposobnost razlikovanja med koristnimi in lenobnimi, škodljivimi prepričanji ter navadami.
Preberite tudi IDEALNI PARTNER IN ČUDEŽNA MOČ ODLOČITVE in NE UDRIHAJTE PO LJUDEH, KADAR SO NA TLEH, GOVORITE ISKRENO