Vsi delamo napake, včasih nehote, in takrat si zaslužimo odpuščanje. Pogosto pa tudi iz sebičnosti.
Predviden čas branja 4 minute
Če s svojo lahkomiselnostjo ali samopašnostjo prizadenemo ljudi okoli sebe, si vsekakor zaslužimo ukor ali kazen. V naši sicer tako napredni in prosvetljeni družbi pa se še vedno pogosto dogaja, da kadar kdo zavoha kri kadar torej zazna, da njihov bližnji ves skrušen omahuje pod težo krivde, takrat plane krivcu za vrat z maščevalnostjo, ki včasih ni nič manj graje vredna od samega krivdnega dejanja. Med spogledovanjem z brezobzirnostjo ali objestnostjo na eni in odkrito okrutnostjo na drugi strani je le tanka meja. Odvisno od tega, kako proste roke si puščamo pri določanju razpona med enim in drugim, morda niti ne tako tanka.
Zakaj se nekateri ljudje bolje razumejo z živalmi kakor z ljudi?
Zato, ker nam živali sporočajo to, kar čutijo, in lahko njihovemu sporočilu zaupamo. Če so jezne, renčijo, če so vesele, predejo ali repkajo. Ker pa ne znajo govoriti, ne morejo sporočiti drugega kakor to, kar čutijo. Ljudje smo drugačni. Smo uglajena, visoko kultivirana bitja s sposobnostjo govornega sporazumevanja. Lahko torej rečemo eno, mislimo pa drugo.
Morda se niti ne zavedamo, da tudi sami uporabljamo neverbalne metode živalskega sporazumevanja, le da takšnega vedenja zavestno ne nadziramo.
Nadziramo lahko to, kaj rečemo, kaj v resnici čutimo, se izrazi kako drugače. In če si obe sporočili nasprotujeta, je naše sporazumevanje v najboljšem primeru nejasno. Če torej kdo po vašem mnenju nima niti malo možnosti za uspeh, mu tako tudi povejte. Če pa menite, da mu kljub dozdajšnjim spodrsljajem tokrat lahko uspe, mu povejte prav to.
Lagati ni lepo samo zato, ker je to neetično oziroma nemoralno, ampak predvsem zato, ker večinoma ne znamo dobro lagati, vsaj ne takrat, kadar gre za osebnejša razmerja, kjer imajo čustva vsaj tolikšno težo kot dejstva. Tako nikar ne govorite drugače od tega, kar mislite, sicer boste z besedami sporočali, kakor govorili.
Poslušati in sprejemati znanje, tako kot bi polagali gotovino na bančni račun; govoriti pa pomeni znanje deliti, tako kot bi v banki gotovino dvigali.
Ker pa nihče ne more zares poslušati, ne da bi se pogovarjal, se s predolgim jezikom prej ali slej znajdemo v primanjkljaju. Če bi vzeli pod drobnogled, kolikor nam je že začela teči voda v grlo, bi najbrž ugotovili, da bi se marsikateremu neljubemu dogodku zlahka izognili, če bi imeli krajši jezik. Lepa pesem človeka boža ušesa, če je zapeta ob pravem času in na pravem kraju. Veliko pa so vredne tudi modre, skrbno izbrane besede, izrečene ob pravem času in na pravem kraju.
Kako velike in nadležne so težave, je pogosto odvisno od tega, kako neposredno se nas tičejo.
Kadar nas kaj dregne v skrajno občutljivo točko, lahko tudi najznatnejša malenkost postane velika kot gora. Tega se dobro zavedamo, kadar to doživljamo sami. Manjkrat pa nam to pride na misel, kadar je prizadet kdo drug. Kolikokrat ste že skušali koga potolažiti, češ tebi ni še nič hudega, ko bi ti vedel, s kakšnimi težavami se otepajo drugi? Kadar skušamo komu pomagati, se naslonimo na lastno izkušnjo. Bodite uvidevni do drugih, kadar se vam njihove težave zdijo vznemirljivo majhne. Zanje so lahko neznansko velike.
Preberite tudi NE ODLAŠAJTE, RAJE UKREPAJTE in VIŠJE ZAVEDANJE V ODNOSU Z OTROKI