Če hočemo najti primernega partnerja zase, se predvsem ne primerjajmo z nikomer. Raje sprejmimo dejstvo, da nismo ne boljši in ne slabši od drugih, ampak preprosto drugačni.
Predviden čas branja 4 minute
Nisi popoln, toda popoln si zame. Popolnosti v absolutnem pomenu seveda ni, obstaja pa komplementarnost medsebojno ujemanje dveh zaljubljencev, ki, vsaj na začetku, raztopi vsa morebitna neskladja in razlike. Fluidni, spontani, gibljivi, prilagodljivi ljudje dosti laže najdejo partnerja in so z njimi srečni. Tisti pa, ki so navajeni živeti v omejenem predalu svojih natančno izdelanih iluzij, se teže znajdejo v resničnosti zunanjega sveta, zato se vse bolj navezujejo na svoje iluzije.
Zakaj si nekateri ljudje vedno izbirajo napačne partnerje?
Kot da bi podzavestno na neki način hoteli, da zveza ne bi trajala predolgo. Izberejo si takšne življenjske sopotnike, s katerimi resen, trajen in globok odnos po zdravi logiki pravzaprav sploh ni mogoč; labilne osebe, alkoholike, narkomane, ženskarje, že poročene moške ali ženske, čustveno zavrte in nezrele osebe, polne svojih lastnih strahov.
V takšna razmerja jih žene tudi strah pred izgubo osebne svobode, strah pred navezanostjo, strah pred dokončnostjo, pred vdajo brezpogojni ljubezni.
Navzven sicer zatrjujejo, da si bolj kot kar koli želijo resne zveze s partnerjem, v njihovi podzavesti pa je še toliko dvomov in nerazčiščenih hotenj. Posamezna nasprotujoča se prepričanja vlečejo vsako v svojo smer, zato se bistven premik na tem področju sploh ne more zgoditi. Človek s takimi težavami sproti poruši vse, kar se zgodi.
Nekoliko brskanja po naši lastni duševnosti tukaj torej ne bo odveč. Ko se zares odločimo, da smo pripravljeni jemati slovo od svoje osamljenosti, se postavimo pred ogledalo, poglejmo si v oči in si priznajmo, da smo osamljeni, da si želimo bližine, topline in ljubezni. Na poti do uspeha nas bodo ovirali najmanj trije strupi; samopomilovanje, odlašanje in hrepenenje.
Hrepenenje v človeku ustvarja energijsko napetost, ki zavre izpolnitev njegovih želja.
Tudi vloga hrepenenja, ki naj bi navdihovalo umetnike, je vprašljiva. Človeku, ki brezmejno zaupa vesolju, samemu sebi in svojemu notranjemu vodniku, svoji usodi in kozmični harmoniji, ni treba zasanjano v solzah strmeti v iluzorno sliko svoje daljne prihodnosti, kjer naj bi se zgodilo, kar si želi. Sodobni človek je sam suveren ustvarjalec svojega življenja, ki ima vajeti trdno v svojih rokah in ne dvomi, da bo dosegel tisto, kar si je zastavil.
Njegova moč je v brezmejnem sedaj, kjer deluje v smeri uresničitve svojih ciljev, ne pa v brezplodnem hrepenenju, kjer bi se utapljal v vzdihih na prihodnost.
Kadar hočemo, da kar razpade, analizirajmo do onemoglosti in razdrobimo zadevo na drobne koščke, pa se bo sesula v prah. Koščki bodo izgubili svoj prvotni pomen. Naveličali se bomo ukvarjati z njo in brez prepotrebne energije naše pozornosti se bo počasi razblinila. Osamljeni ljudje potrebujejo upanje in tolažbo, akcijo in spremembo. Brez delovanja vseh ostaja tako, kot je bilo. Ne moremo čakati, da se bo kaj spremenilo samo od sebe. Tudi potem, ko se nam zdi, da smo dosegli to, kar so si vedno želeli, se zavedajmo krhkosti vsakega ravnovesja.
Nikoli ne moremo zaspati na lovorikah za več kot bežen hip. Vsako še tako lepo cvetico je treba zalivati, da ne oveni.
Če hočemo najti primernega partnerja zase, se predvsem ne primerjajmo z nikomer. Raje sprejmimo dejstvo, da nismo ne boljši in ne slabši od drugih, ampak preprosto drugačni. V skladu s tem pridno razvijajmo iskrenost do sebe in svojo izvirnost, svoj značilni, razpoznavni slog. Znebimo se pritoževanja, zabavljanja čez svojo usodo in večnega nezadovoljstva, ki nam kot trpki pelin greni vsakdanje dni. Odločitev, da bomo nekaj storili zase, naj bo ves čas na naši novi poti.
Preberite tudi KAJ ČE BI OPUSTILI STARE MITE O LJUBEZNI? in 3 MOŠKI ZODIAKA, KI SO PRAVI GOSPODJE