Če izpolnimo svoja pričakovanja, se nekaj časa počutimo dobro, a se občutek hitro razblini.
Estimated reading time: 4 minute
Za zunanje opazovalce je vaše življenje kot lepa, uokvirjena podoba funkcionalnosti, produktivnosti ali urejenosti. Drugi vas opisujejo z laskavimi besedami, kot na primer; izjemno požrtvovalen, vedno ima stvari pod nadzorom, uspešen, izpolnjen ali zmagovalec;. Verjetno pa se lahko poistovetite tudi s prikritim kaosom, ki preži na vas tik za okvirjem te čudovite slike. Razumljivo. Sami sebi smo pogosto najbolj neizprosen kritik.
Če izpolnimo svoja pričakovanja, se nekaj časa počutimo dobro, a se občutek hitro razblini.
Počutimo se, kot da bi nas neka notranja sila neusmiljeno gnala naprej kot čredo ovac, hkrati pa včasih obtičimo v svoji različici premlevanja. Včasih menimo, da zaostajamo za dogajanjem, da nismo dovolj dobri, da smo zapostavljeni ali da nismo taki kot vsi drugi. Čeprav naš notranji inšpektor za nadzor kakovosti z ostrim pogledom zagotavlja, da stvari delamo pravilno, nas skrbi, da bomo druge pustili na cedilu oziroma da nas bodo obsojali ali kritizirali.
Drugi imajo za nas dvomljiva poimenovanja kot so intenziven, usmerjen k nalogam, zagnan, deloholik, perfekcionist.
Prepogosto se počutimo veliko bolj osamljeni in izolirani, kot bi se želeli, in ker smo brez občutka povezanosti, se nam zdi, da nas doseženi cilji in izpolnjene naloge nikoli ne morejo zadovoljiti. Hrepenimo po sočutju, namenu, skupnosti in občutku pripadnosti.
Perfekcionizem vsebuje veliko čarobnih super moči, kot so visoki standardi, trdna delovna etika, zanesljivost in globoka skrb za druge. Toda če z njim pretiravamo, nas lahko preplavi močan val občutka, ki pravi, da bi morali narediti več, morali bi delati bolje, morali bi biti nekaj več in morali bi biti boljši.
Medtem ko se opazovalcu zdi, da smo izjemno uspešni, sami pri sebi mislimo, da nam vajeti uhajajo iz rok.
Za tiste, ki se spopadajo z njim, je perfekcionizem v resnici napačno poimenovanje. Ne gre namreč za to, da bi si prizadevali biti popolni. Gre za to, da se nikoli ne počutimo dovolj dobri. Bistvo perfekcionizma je nekaj naravnost čarobnega to je vestnost. Vestnost je najmanj privlačna super moč, kar jih lahko imamo. Je odlična vizija, usmerjena, v podrobnosti.
Je izpit iz vztrajnosti, ki smo ga opravili z odliko. Je izpolnjevanje najvišjih standardov z enim samim zamahom.
Je tudi ena najpomembnejših lastnosti, ki so potrebne za dobro življenje. Vestnost je najpogostejši napovedni dejavnik, objektivnega in subjektivnega uspeha, in igra vlogo pri vsem, od višine dohodka do sreče in zadovoljstva v življenju. Vest je zakoreninjena globoko v nas, je naš notranji občutek za dobro in zlo. Pomeni globoko skrb za to, da stvari počnemo pravilno in delamo dobro, oziroma skrbi za to, da smo dobri.
To pomeni, da nam je mar za ljudi okoli nas in z nas same.
Toda vestnost se lahko prevesi v nekoristen perfekcionizem. Klinična raven nekoristnega perfekcionizma se pojavi takrat, ko kljub negativnim posledicam še naprej vztrajamo pri njem, in to še dolgo po tem, ko smo se zaradi njega pošteno opekli. Bistvo kliničnega perfekcionizma sta ključna elementa.
Prvi je pretirano kritičen odnos so samega sebe. Sami sebi smo tudi na splošno najhujši kritik. Osredotočamo se na pomanjkljivosti in ne na to, ker nam gre dobro, na tisto, česar nimamo, in ne na to, kar imamo. Ko ne izpolnimo svojih visokih pričakovanj, smo do sebe strogi, ko pa jih izpolnimo, pomislimo, da pričakovanja niso bila dovolj zahtevna. Naša ocena samega sebe kot osebe je odvisna od naše uspešnosti.
Preberite tudi BODITE SAMI SEBI ČUSTVENI MENTOR in PRENEHAJTE SE UPIRATI SAMI SEBI