Kako se soočati s pubertetniško hčerko in njenimi različnimi obrazi?
Estimated reading time: 4 minute
Medtem, ko čas otroštva pomeni predvsem fizično obremenitev, pa je obdobje hčerine pubertete zanjo ogromen psihološki napor. Pogosto se ta pomembna stopnja v hčerinem razvoju zgodi v času, ko se končuje materina plodna doba. Medtem ko hči počasi odkriva svojo ženskost in zaznava naraščajočo pozornost moškega spola, mati opaža, da se mora obdobje, ki ga je zaznamovala njena privlačnost, ženskost in plodnost, umakniti nekemu novemu obdobju.
Zlasti v današnjem času, ko je mladost v družbi visoko cenjena, staranje pa ne smatra skoraj kot slabost, mnoge ženske ob tem spoznanju preplavi otožnost.
Obenem so pogosto utrujene od svoje materinske vloge in hrepenijo po manjši odgovornosti in nekem novem življenjskem obdobju. In rano s tem obdobjem sovpadajo hčerina velika hormonska nihanja nenadne spremembe razpoloženja, soljenje pameti, tvegano vodenje brez upoštevanja možnih posledic in prvi fant. S stališča mladostne hčere je to obdobje njenega življenja neverjetno razburljivo in zapleteno hkrati. Opaža, kako postaja ženska in kako se razvijajo njena čustva, njen krog zanimanj se širi.
Posebej intenzivna sta v tem času socialni idealizem in določena oblika duhovnosti.
Naenkrat se zanima za horoskop in branje z dlani, izoblikujejo se prva osebna politična mnenja. Mladoletna hči se počasi zave svojega položaja in odgovornosti v družbi. Opaža tudi svojo naraščajočo privlačnost za nasprotni spol. Izločitev iz neke druščine ali ljubezenske frustracije so lahko za dekleta v tem življenjskem obdobju moreče, vendar so na žalost precej pogoste.
Tako, ta, vase zaprta dekleta, v sebi pogosto prenašajo polno mešanih občutkov. Čeprav se lahko s svojimi prijateljicami obnašajo izredno otročje, se pogosto tudi čustveno potegnejo vase in so včasih zelo občutljiva in ranljiva. Mladoletna hči si ničesar ne želi bolj kot neodvisnosti. Kakor hitro pa je s svojimi dejanji neuspešna, ponovno potrebuje svojo mamo, da ji pomaga popraviti škodo ali pa celo prevzeti del odgovornosti. Napake in krivdo želijo mladostniki odmikati čim dlje od sebe.
Njihova samozavest v tej fazi ponavadi še ni dovolj utrjena, da bi si lahko priznali svoje napake in slabosti.
Mati predstavlja idealnega grešnega kozla in prevzemnika vsakršne krivde. Številne mame imajo občutek, da svojim hčeram nikakor ne morejo ustreči. Čeprav zna biti pogosto težko, se morajo mame v tem času naučiti, da vloge grešnega kozla ne jemljejo osebno. Za pubertetniško hčer je to, da mamo obtožuje za različne malenkosti, tudi znak zaupanja v njeno brezpogojno ljubezen. Mati je lahko tako lahko kljub vsej težavnosti tudi vesela, da ima njena hči toliko moči, poguma in zaupanja, da se ji sploh upa upirati.
Navsezadnje je mati tista, ki je hčeri utrla pot, da pokaže svojo moč.
Mati se lahko na hčerino obtoževanje odzove tako, da postavi sebe za zgled in si odkrito prizna lastne napake in slabosti. Mati in hči sta pogosto ujeti v situacijah, v katerih njuna komunikacija nima šaljivega prizvoka, ampak bolj posesivno agresivnega. Ta pasivno agresivni prizvok je drugo žarišče med materjo in hčerko.
Mnoge matere se pritožujejo nad tem, kako nespoštljivo njihove hčere govorijo z njimi. Nekatere matere tako sploh ne slišijo več, kaj hčere pravzaprav govorijo, saj zaznavajo le njihov agresivni ton in se nanj odzovejo z obrambo ali napadom. Nasprotno pa hčerke menijo, da ta ton potrebujejo, da jih mame sploh slišijo in jemljejo resno. Tako se nesporazumi kopičijo. Mati in hči imata pri tem enako nalogo; da se srečata na zrelejši ravni, vendar pa mora biti mati tista, ki hčer pripelje na to raven. Hči potrebuje zgled svoje mame.
Preberite tudi PRIJATELJSKI ODNOS MED MAMO IN HČERKO in KLEMENTINA NE ZNA USTVARITI RAVNOVESJA MED TREMI HČERAMI