Skušajte večkrat zanetiti svoj notranji ogenj strasti
Predviden čas branja 4 minute
Kadar rečemo vnela sem se govorimo o notranjem ognju, ki gori v nas. Vnela se je iskra in me smo iz tega zanetile ogenj, ker smo se za nekaj navdušile. V tem navdušenju nas vedno preveva duh veselja. Navdušenje okrepi naše občutenje življenja. Ko smo za nekaj vnete, izžarevamo veselje in se čutimo močne in žive. Takšno veselje nas obdaja, kadar pripovedujemo o navdušujočem srečanju s kakšnim človekom, z glasbo ali ob doživetju iz narave. Kadar smo navdušene, svoje življenje občutimo kot lahkotno. Potem imamo zagon in krila, smo vnetljive in lahko s svojim ognjem prižgemo tudi druge.
Razvname nas zlasti ljubezen do drugega človeka, v tem doživljamo izjemno močno občutke naklonjenosti in sreče.
Nekateri začetno navdušenje doživljajo zgolj kot kratkotrajno plapolanje plamena, nasprotno pa drugi izkusijo globoko rdečino ljubezni. To pomeni, da se je plamen začetnega navdušenja razvil v mogočen ogenj, ki dolgo gori. Pogosto se vnete počutimo takrat, kadar odkrijemo nekaj novega in nas popolnoma prevzame. Tudi kadar smo z vsem srcem pri neki stvari, na to navdušenje navdaja z nesluteno energijo.
Takrat spodbujamo same sebe, vedno znova se nam porajajo nove zamisli, ki jih razvijamo naprej.
Mnogi ljudje znajo zelo doživeto pokazati svoje navdušenje tako, da razpršujejo moč in veselje do življenja ter ob tem v svojem navdušenju tudi sami doživljajo intenzivne trenutke sreče. Njihov pogled je vedno usmerjen naprej in vidijo priložnost za nekaj novega povsod tam, kjer se drugi nadejajo ovir. Pri svojih zamislih vztrajajo tudi ob nasprotovanju. Ljudje, ki v srcu nosijo takšno navdušenje, so vedno znova sposobni doseči nekaj pomenljivega.
Pri tem vsekakor tudi njim niha razpoloženje ali se spopadajo s pomanjkljivim zaupanjem vase in svojimi dvomi. Vendar nazadnje prodrejo , ker je njihovo navdušenje močnejše od negotovosti. Odločenost in cilj imajo v sebi. Vsaki od nas so bili podarjeni posebni talenti, nadarjenost in ustvarjalnost. Kadar jih uporabljamo, nas to poživi in napolni z veseljem in energijo. Tako lahko sebe navdušimo v enaki meri, kot se navdušujemo nad raznolikimi darovi in barvami, ki jih občudujemo v naravi. Vendar pa smo v navdušenju nad lastnimi sposobnostmi največkrat bolj zadržane.
Nagibamo se k temu, da svojo, luč postavljamo pod mejnik, ker se nam naša nadarjenost in talenti ne zdijo dovolj dragoceni.
Včasih nas os tega, da bi svoj talent prepoznale kot nekaj posebnega, odvrača privzgojena skromnost. Tako se raje zadržimo iz strahu, da bi nas drugi sicer dojemali kot samovšečne ali da bi občutile njihovo zavist. Zaradi negotovosti in pomanjkljivega občutka lastne vrednosti se morda primerjamo z drugimi. Tako se pogosto kljub svojim talentom počutimo manjvredne in ne občutimo ognja, ki bi lahko vzplamtel z vsakim našim talentom in sposobnostjo.
Naši talenti in sposobnosti so najprej darilo nam, da bi doživljale več zadovoljstva in izpolnjenosti. Vendar pa jih moramo tudi uporabljati in razvijati, da ne zakrnijo v nas. Pri tem ni bistveno, ali drugi cenijo naše sposobnosti. Predvsem je naša naloga, da jih cenimo in zanje prevzamemo odgovornost. So naš notranji ogenj, ki mora goreti. Kadar ta ogenj ugasne, nam ne koristi več. Samo če ga zanetimo in ga nato vedno znova ohranjamo, lahko greje nas in s tem tudi druge.
Preberite tudi DUHOVNO PARTNERSTVO IZPOPOLNJUJE in TRI USODNE ŽENKE, KI JIH MOŠKI NE BO NIKOLI POZABIL