Ljubosumje ni vedno veljalo za nekaj, kar je treba brzdati in zatajiti.
Estimated reading time: 4 minute
Družbeno ravnotežje, ko govorimo o ljubosumju, je želelo prerasti patriarhalne privilegije, a je nemara šlo predaleč. Naši družbeni ideali so včasih preveč nestrpni do naših človeških slabosti. Ne zmorejo pojasniti ranljivosti, ki je del ljubezni, in potrebe našega srca da brani samo sebe. Ko položimo vse svoje upe v eno osebo, se naša odvisnost poveča. Vsi pari živijo v strahu pred neko tretjo osebo, pa naj si to priznajo ali ne, in pravzaprav je grožnja morebitnih vsiljivcev ravno tisto, kar krepi vez med partnerjema.
Ljubosumje je polno nasprotij.
Poleg tega, da si ne moremo priznati lastnega ljubosumja, nam gre v nos, če se zdi, da naš partner ne občuti nič podobnega. Tisti, ki ljubosumja ne pozna, ne ljubi. Ljubosumnež se zaveda, da ni pozitiven lik in da njegove muke prikličejo več kritik kot sočutja. Zato; demon;, ki ga ni mogoče izgnati, poišče bolj družbeno sprejemljive izraze.
Travma, nadležne misli, prebliski preteklosti, obsedenost, opreznost, in rane navezanosti, so besede sodobnega besednjaka za izdano ljubezen.
Takšen okvir, primeren za posttravmatske stresne motnje, legitimira naše ljubezenske stiske, vendar jih osiromaši njihovega romantičnega bistva. Želja po prilaščanju nadziranju je neločljiv del zaljubljenosti, a hkrati ljubezen tudi izpridi. Partnerja želimo pripraviti do tega, da bi se vrnil k nam, vendar nočemo, da se vrne zgolj zaradi občutka dolžnosti, počutiti se moramo izbrane. Vsi vemo, da ljubezen, ki ni svobodna in se ne preda prostovoljno, ni prava ljubezen. Vendar nas je takšne svobode strah.
TRAVMA ALI DRAMA?
Duh časa nam veleva, da moramo pri razumevanju nezvestobe osrednjo vlogo pripisati ljubezni, in ljubosumje je dober uvod v razmislek. Seveda gre ljubosumje občasno predaleč razžira nas in uničuje, v skrajnih primerih vodi do nasilja in celo uboja. V nekaterih primerih pa predstavlja še zadnjo iskro ugašajočega erosa v iztočnem razmerju, zato je lahko tudi sredstvo, ki ponovno zaneti ogenj. Seveda nezvestoba ni vedno afrodiziak, pogosteje ravno nasprotno. Ljubosumno srce ima nešteto vprašanj.
Je mogoče preseči ljubosumje? Bi ga morali?
Noben razmislek o ljubosumju se ne more izogniti skrivnostnemu vprašanju, saj je prirojeno in kaj privzgojeno. Je ljubosumje del naše prvobitne narave, ustvarjen skozi evolucijo? Poznamo univerzalnost ljubosumja v vseh družbah. Gre za prirojeno, gensko programirano čustvo, pretanjeno prikrojen mehanizem prilagajanja, ki je bil v pomoč našim prednikom in je verjetno v pomoč tudi nam danes.
Ljubosumje se pojavi že zgodaj v življenju dojenčka, pri približno osemnajstih mesecih, vendar šele dolgo po veselju, žalosti, jezi in strahu.
Zakaj tako pozno? Podobno kot sram in krivda zahteva ljubosumje raven kognitivnega razvoja, ki vključuje zavest o sebi in drugih. Drugo jabolko spora v razpravljanju o ljubosumju je spol. Klasična razlaga nas prepričuje, da je razlog za moško ljubosumje strah pred dvomom o očetovstvu, za ženske pa strah pred izgubo predanega partnerja, ki skrbi za otroke.
Uveljavljena teorija torej predvideva, da je žensko ljubosumje večinoma čustvene narave, moško pa spolne.
Težko reči, ali zmoremo in ali bi sploh morali prerasti to nadvse človeško lastnost. Ljubosumje, zakoreninjeno v patriarhalni posesivnosti, je vsekakor vredno premisleka. Odnosi, v katerih partnerji drug drugemu nadzirajo vsako misel, pa se z nekoliko bolj sproščenim pristopom običajno okrepijo.
Toda preden do konca odpišemo ljubosumno srce, prisluhnimo šepetu erosa. V svetu, v katerem imajo dolgoletni pari precej več težav z monotonijo in rutino kot z vznemirljivimi čustvi, kakršno je ljubosumje, lahko ta erotični srd prinese tudi kaj dobrega, če le imamo posluh tudi za partnerjevo ranljivost.
Preberite tudi HREPENITE PO STRASTNI LJUBEZNI? in KOGA ALI ČESA NE LJUBITE?