Predviden čas branja: 4 minute

Svoboda, enakost, bratstvo odzvanjajo kot politični slogan, vendar pa na podlagi bratov in sester ugotavljamo, da je kljub skupni genski, socialni in kulturni dediščini med njimi več razlik kot pa podrobnosti. Biti prvorojenec ali drugorojenec pomeni imeti različen položaj v družini. Noben položaj ni boljši, kljub temu pa si vedno želimo drugačnega, kajti marsikdo sanjari o tem, da bi bil edinec, da bi bili sami deležni vse ljubezni svojih staršev.

Sanjajo pa tudi o večjem bratu ali veliki sestri ter si ustvarijo domišljijske brate in sestre.

Največkrat so se premajhni in so v resnici najraje v družbi odraslih. Ne poznajo še izkušnje ljubosumja ob prihodu novega otroka. Danes so edinci vse pogostejši, starši pa v skrbeh za njihovo socializacijo iščejo priložnosti, kjer se bo njihov otrok srečal z drugimi otroki. Razlika v starosti, če je razlika med otrokoma dve ali deset let, to bistveno spremeni naravo njunega odnosa. Razlika v letih tudi vpliva na tekmovalnost med brati in sestrami, če je razlika velika, je tekmovalnost med njima manj izrazita.

Razlika v starosti in število otrok, biti najstarejša sestra petim bratom je popolnoma drugače, kot če si najmlajši med štirimi brati.

Starši, katerih otroci so vsi istega spola, so pogosto razočarani, da se jim ni rodil kakšen otrok drugega spola. Ko pride v družino otrok, se želje in pričakovanja partnerjev spremenijo. Ali je otrok zaželen ali pa spočet po naključju, ali je otrok plod ljubezni ali pa poskus zapolnitve praznine v odnosu nekega para, ali se morda rodi potem, ko sta se starša razšla, vse to se odraža pri otroku. Tudi starost staršev vpliva na življenje družine. Vse jasneje postaja, kako kompleksna je problematika bratov in sester, še posebej, če prištejemo še ločene in novo nastale družine, znotraj katerih se rodijo polbratje in polsestre, ali pa vezi med otroki, ki biološko in pravno niso povezani, vendar skupaj odraščajo.

Tekmovalnost je po navadi najizrazitejša pri starostni razliki od dveh do štirih let.

Če je razlika med otrokoma manjša od dveh let, je njun odnos bolj podoben odnosu med dvojčki, to pomeni, da delujeta kot par. Tekmovalnost je bolj poudarjena pri otrocih istega spola, primerjanje je neizogibno, velikokrat pa ga spodbudi tudi pristop staršev. Ti igrajo pomembno vlogo in lahko tekmovalnost še stopnjujejo, če kažejo večjo naklonjenost enemu izmed otrok. Starši imajo na splošno izjemen vpliv na bratske odnose in lahko otrokom nudijo veliko oporo pri vzpostavljanju primerne čustvene distance, s čimer preprečujejo pretirano razgrete ali destruktivne odzive. Tudi njihovi lastni odnosi z brati in sestrami imajo določen vpliv. Korenine pogosto nezavednega zaščitniškega odnosa ali zavračanja velikokrat najdemo v njihovih izkušnjah iz otroštva.

Mati, ki je bila najstarejši otrok v družini, bo lažje razumela svojo prvorojenko kot pa mlajšega sina. Enako bo tudi oče branil sina, ki je v istem položaju, kot je bil nekoč sam. Med bratski odnosi nas spremljajo vse življenje in vez med brati in sestrami traja dlje kot s starši ali otroki. Ko se zakonske vezi razrahljajo, se včasih učvrstijo vezi z brati in sestrami, ki nam nudijo drugo možnost družinske solidarnosti, danes pogosto naletimo na brate in sestre, ki so ločeni ali vdovci in ki živijo v bližini drug drugega ali celo skupaj. Prihodnost je torej morda v bratstvu.

• ASTROLOŠKA DEJSTVA O ODNOSU MED BRATOM IN SESTRO
• SPADATE MED ŽENSKE, KI OBOŽUJEJO OTROKE IN VELIKO DRUŽINO?
• STARŠI DELAJO RAZLIKE MED MANO IN BRATOM

The post ODNOS IN TEKMOVALNOST MED BRATI IN SESTRAMI appeared first on Horoskop.si - Novice in zabava iz področja astrologije.

Predviden čas branja: 4 minute

Otroštvo, ki ga radi opisujemo kot raj brezskrbnosti in sreče, pa sestavljajo tudi težavnejša obdobja. Lahko gre za trenutke, ki ustrezajo točno določenim dogodkom otrokove preteklosti, ali pa za daljše odseke, pri katerih so časovne meje bolj ohlapne. O travmatiziranosti govorimo. Kadar boleče doživetje v posameznikovi duševnosti pusti rane, ki se težko zacelijo. Najpogosteje se razkriva znotraj običajnih življenjskih okoliščin.

Travmatičen značaj doživetja odkrijemo takoj ali pa šele naknadno.

Deloma se ga zavemo zato, ker privre na dan v trenutku nepripravljenosti, deloma, ker privede do preloma v načinu delovanja, ki smo ga bili vajeni. Težko se prilagodimo spremembam, ki jih poraja tako v našem vsakdanjiku kot tudi v naši notranjosti. Vzrok je lahko na primer smrt dedka, na katerega smo bili zelo navezani, občutek zapuščenosti zaradi ločitve. Kdaj pa kdaj so v ozadju tudi manj običajne in veliko bolj tragične okoliščine, nasilje, incest, posilstvo, huda nesreča. Njihova travmatična narava je veliko bolj očitna, paradoksalno pa je, da tega ne povežemo vedno z motnjami, ki jih doživljamo pozneje kot odrasle osebe, če je boleč spomin navzoč, imamo včasih vtis, da se ga dovolj zavedamo, da smo doživljaj že nič kolikokrat premleli in se ga s tem osvobodili.

To dojemanje je podobno dojemanju neljubih trenutkov iz otroštva, saj se njihovega travmatičnega značaja v resnici ne zavedamo, ali pa njihov pomen zmanjšujemo in pogosto živimo v prepričanju, da so pravzaprav že pozabljeni.

Toda rana je še vedno tu, in ker jo zanemarjamo, se ne more zaceliti. Včasih pride celo do pojava potlačitve, ko je travmatično doživetje tako rekoč izbrisano iz zavesti. Lahko pa je samo zakrito za nečim, kar imenujemo spomini kot zasloni. Pride pa tudi do situacij, kjer ne gre za travmatiziranost v pravem pomenu besede, temveč za posebne življenjske okoliščine, ki prav tako pustijo rano v človekovi duševnosti. Tak je lahko primer otroka, ki je bil žrtev pretirano stroge vzgoje, pretrdih prepovedi glede spolnosti, ali pa nasprotno, žrtev preveč incestnega ozračja v družini.

To lahko prispeva k izoblikovanju izjemno bojazljivega odraslega človeka, živi v strahu, da ničesar ne naredi dovolj dobro, ali človeka s težavami pri spolnosti povezane z občutki, s kakršnimi ga navdaja nasprotni spol, kar je ugodna podlaga za razvoj morebitnih hujših patologij, fobije, splošne anksioznosti, spolne motnje…

Nekatere značilnost motenj govorijo v prid dejstvu, da izvirajo iz dobe otroštva.

To so predvsem primeri ponavljajočih se motenj, kot so nekatere oblike depresij, ki jih imenujemo sezonske, saj se vedno pojavljajo v istem letnem času. Povezane so lahko z žalovanjem  za nekom, ki ga v otroštvu nismo povsem preboleli in ki ga neki nov dogodek spet obudi. Občutek praznine ali odsotnosti nas prevzame bolj silovito v ključnih obdobjih. Razkritje travme iz otroštva, ki se odvija skozi psihoterapijo, nam olajša njeno sprejemanje, ki ga lahko primerjamo s procesom naknadnega žalovanja.

Spomini kot zasloni imenujemo spomine, ki so jasno navzoči v naši zavesti, vendar kot oblak dima zakrivajo vzrok našega slabega počutja. Torej poskrbimo, da bo obdobje otroštva za vsakega otroka najlepši čas, poln sreče, zadovoljstva in ljubezni. Saj so le te vrednote tiste, ki vodijo do prihodnosti brez starih, nezakrpanih ran.

• OSEBNOSTNE MOTNJE IN NERVOZE
• KAKŠEN VPLIV IMA ASTROLOGIJA NA KRIZO SREDNJIH LET?
• KAKO OHRANITI IN IZBOLJŠATI SPOMIN?
• NIČ NI NAROBE, ČE SMO KDAJ JEZNI

The post PREPOZNAJTE TEŽAVE, KI IZVIRAJO IZ OTROŠTVA appeared first on Horoskop.si - Novice in zabava iz področja astrologije.

Predviden čas branja: 4 minute

Kdo sem? To vprašanje je bržkone staro kot človek. Vsem nam je skupno, da smo bili ob rojstvu nepopisan list, polni potencialov in brez zadržkov. Vzgoja in izkušnje so nas brez dvoma izklesale in omejile večinoma na način, ki nam pomaga preživeti v skupnosti, včasih pa tudi na način, ki nas omejuje in onesrečuje. V nekateri odnosih smo se počutili varne in sprejete, v drugih pa smo čutili , da nam nekaj manjka, da nismo dovolj dobri. Prav zadnji nas v odraslem življenju najbolj bolijo in potiskajo v nesrečo.

Radi delate in prav vam je, da so stvari dobro in pravočasno narejene.

S temi lastnostmi se niste rodili, privzgojili so vam jih. Zdaj vestno živite na način, ki te vrednote spoštuje. Toda telo je v krču od tega spoštovanja. S simptomi sporoča, da nekaj ni v redu, da ga nekaj ovira in teži. Je možno, da so vrednote svojevrsten zapor, ki vam preprečuje, da bi svobodno zadihali? Je možno, da živite po pravilih, ki so vam bila vsiljena in ste jih kot otrok privzeli kot normalna in sprejemljiva, zdaj v odraslosti pa povzročajo slabo počutje? Kot otroci namreč sprejmemo vse, kar nam starši ponudijo. Odraščanje je namenjeno temu, da te vrednote prevetrimo ali prilagodimo tako, da ustrezajo nam in ne več našim staršem. Lahko pa tudi postavimo svoje vrednote, ki so popolnoma drugačne in staršem morda ne bodo všeč. Nič hudega.

O katerih vrednotah govorimo?

O tem, da je delo častno, da je treba biti koristen. O tem, da je treba narediti vse do konca, natančno, brez napak. In se ne obotavljati, ne pokazati, da je težko, temveč stisniti zobe in se pregristi do uspeha. Se razdajati drugim, sebe pa potisniti na stranski tir. Kadar se take vrednote ponotranjili kot merilo, k njim tudi strmite in se vedete, kot da so del vas. Pravzaprav so privzete. Vaša pristna čustva in vaša resnica se tem zapovedim avtoritet skrijejo, umaknejo. Pristna čustva so odcepljena, toda telo jih čuti in želi, da pridejo na dan. Možgani so naša pristna čustva sicer odcepili v želji, da ne bi bolelo, in nekaj časa je to tudi uspevalo. V nekem trenutku pa ne gre več.

Naš prvinski jaz hoče na plano.

Ta čustva lahko ozavestimo in spoznamo svoj pristni smisel tisti izvorni, ki je praviloma drugačen od privzgojenega. Ko naredimo ta korak, šele pridejo na dan naše prave značilnosti in telo se začne osvobajati starih vzorcev, ki so nas toliko časa utesnjevali. Ni pa nujno, da so zaradi tega starši slabi ljudje. Niso pač znali drugače. Naredili so napake in se najbrž iz njih tudi nekaj naučili. Navsezadnje nismo več mali otroci brez glasu in brez moči. Ni nam treba več vzeti vsega za sveto resnico. Ni nam več treba ubogati in brezpogojno spoštovati.

Nobena skrivnost ni torej, da način, kako smo bili vzgojeni, močno vpliva na to, kako živimo kot odrasli. V svoji družini veljate za črno ovco? Odlično. To pomeni, da ste dovolj pogumni, da prekinete družinske medgeneracijske vzorce, ki se vlečejo skozi desetletja, in zadihajte po svoje. Pristno in svobodno.

• KLJUČNA OSEBNOSTNA LASTNOST ZA VAŠE ASTRO ZNAMENJE
• LESTVICA ČUSTEV IN RAZVOJ OSEBNOSTI
• PRIJATELJI ALI ZNANCI? KAKŠNA JE RAZLIKA?

The post VREDNOTE, PRIDOBLJENE Z VZGOJO appeared first on Horoskop.si - Novice in zabava iz področja astrologije.

Predviden čas branja: 4 minute

Burna in mogočna čustvena doživetja imajo velik vpliv na naše življenje, toda večina našega življenja ni razburljiva. Izjemna čustva nas obiskujejo bolj redko, velika sreča ali velika nesreča nista na dnevnem redu. Naše počutje, pa tudi naše odločitve so odvisne predvsem od osnovnega razpoloženja, ki preveva našo vsakdanjost iz hipa v hip. Naš notranji prostor je lahko zračen in odprt za vse, kar ponuja življenje.

Veselje, upanje, ustvarjalnost vrejo na dan, če le najdejo prosto pot. 

Osrečujoče razpoloženje je podobno posejani in hrepeneči njivi, ki hoče kliti. Če ne negujemo svoje nesreče, vse v nas išče pot v svetlobo in rast in nam pomaga, da se predamo življenju. Prvi korak, s katerim lahko začnemo, je ozaveščanje svojega običajnega razpoloženja in vsega, kar ga greni.

Čustva, ki imajo moč, da dan za dnem razjedajo naše razpoloženje, so predvsem strah, žalost, jeza in sram.

Včasih nastopajo posamezno, še največkrat pa se prepletajo, kot se to dogaja  pri občutenju krivde. Prepoznavanje čustev, ki se premika v našem telesu, ni preprosto. Postati sebi prosojne je velik in neprecenljiv dosežek, ker z njimi dobimo dostop do vzvodov za vodenje sebe. Čustva so obvladljiva, če jih rešujemo posamezno, a se praviloma pojavljajo kot nerazpoznavna gmota mnogih čustev. Ko spoznamo posamezna čustva, s katerimi se mučimo, in ugotovimo, kako in zakaj nastopajo skupaj ter se medsebojno potencirajo, nam postane samo vzgoja dostopnejša.

Strah, ki ga ločimo od jeze, krivde in žalosti, je obvladljiv, jeza če jo osvobodimo drugih primesi, hitreje splahni, žalost brez krivde veliko manj boli.

Vsa mučna čustva postanejo blažja, potem ko se jih naučimo obravnavati vsako zase. Ravnanje s čustvi se naučimo iz otroštvu, v stiku s starši in okoljem. To odkrivanje poteka le v odnosu in ga doživimo, če so nam najbližji ogledalo na dolgi poti. Toda to je redka sreča, veliko staršev tega ne zmore in noče, ker sami niso v stiku s svojimi čustvi. Če posegamo v svoja čustva zato, da jih uporabimo za samoprevaro o dobrem počutju, zlorabljamo vire svoje moči.

Danes srečujemo ljudi, katerih pogled dobi odpor in bolečino, ki butata na dan, pa z najslajšim nasmeškom in nenaravnim glasom poučujejo druge, kako ljubiti svet in sebe. To je bližnjica, ki se ne obnese. Umetno ustvarjena čustva nas notranje opustošijo in osebnost, ki smo jo postavili na noge, se v kritičnih trenutkih obrne proti nam. V njej nikoli ne bomo našli opore, ker deluje brez ljubezni in proti njej. Zlaganost, pa naj bo še tako dobronamerna, izvira iz zavračanja sebe in je zato poguba.

• POVEZAVA MED UMOM IN TELESOM: UM ZDRAVI TELO
• ZDRAVJE: BOLEZEN KOT VIR INFORMACIJ
• LESTVICA ČUSTEV IN RAZVOJ OSEBNOSTI

The post STE SPOSOBNI OBVLADOVATI SVOJA ČUSTVA? appeared first on Horoskop.si - Novice in zabava iz področja astrologije.

Predviden čas branja: 4 minute

Narcistični ljudje imajo težavo, ki je tako psihološke kot kozmološke narave. Prepričani so, da se svet vrti okoli njih. V nasprotju z antisocialnimi vampirji, ki so odvisni od vznemirjenja, in vampirji, ki hlepijo po pozornosti, si narcistični želijo zgolj živeti svoje fantazije, v katerih sebe vidijo kot najpametnejše, najbolj talentirane in nasploh najboljše ljudi na tem svetu. Vse počnejo z namenom, da ustvarijo pravi vtis. Pozornost vzbujajoče zapravljanje jim je tako pomembno, kot vernim religija.

Njihovo stremljenje po premoženju, statusu in moči meji že na spritialno.

Nikoli se z ničemer ne zadovoljijo in zato potrebujejo vas ali vsaj vaše občudovanje. Tako zelo se bodo trudili, da bi vas prevzeli, da boste zlahka verjeli, da jim v resnici kaj pomenite. Storili boste usodno napako, saj jim za vas v resnici ni mar, želijo si zgolj vašega oboževanja.  Dobesedno posrkali ga bodo iz vas, vse drugo pa zavrgli. Dosežki, spoštovanje drugih ali predmeti jim sami po sebi ne pomenijo ničesar. Za njih so le gorivo, podobno kot voda, ki teče skozi škrge rib, da se izloči kisik. Njihov največji strah je, da bi bili običajni ljudje.

Ne morejo se povezati z ničemer večjim, kot so oni sami, saj v njihovem življenju ne obstaja nič večjega.

Za njihovimi mrzličnimi poizkusi, da bi dokazali nedokazljivo, pa leži zgolj temna neraziskana praznina. Narcistični vampirji so običajno nadarjeni in inteligentni. Obenem pa so tudi eni izmed najbolj brezobzirnih ljudi na tem svetu. Morda si mislite, da bodo tako pametni ljudje slej kot prej prepoznali pomembnost tega, da upoštevamo tudi druge ljudi. Kar sanjajte.

Čustveni vampirji so ljudje, ki se z narcistično dilemo ne ukvarjajo.

Antisocialni vampirji jo ignorirajo, ker ni zabavna. Histrionični vampirji se pretvarjajo, da nikoli ne počnejo stvari zgolj zaradi lastne koristi. Narcistični vampirji pa so prepričani, da svet obstaja zgolj zato, da izpolni njihove potrebe. Čustveni vampirji so primorani prežati na druge ljudi, da bi našli odgovor, ki ga mora večina od nas mukoma najti znotraj sebe. Kakšen je odgovor?

Česar nočeš, da bi kdo storil tebi, tudi ti drugemu ne stori.

Narcistični ljudje to zlato pravilo kršijo brez vsakršnega pomisleka. So zaradi tega zlobni in zgolj brezbrižni? Vaš odgovor na to vprašanje bo določil, koliko škode vam bodo naredili. Najlažje vas izpijejo tako, da njihovo pomanjkanje obzirnosti jemljete osebno in se razburjate, ko razmišljate, kakšno mnenje morajo imeti o vas, da z vami ravnajo tako, kot ravnajo. Oni o vas sploh ne razmišljajo , in to je najpomembnejša stvar, ki si jo morate zapolniti.

Narcizem se ne more enačiti z visoko samozavestjo. Samozavest je koncept, ki je pomemben tistim, ki je nimajo. Da bi narcistični vampir razložil, zakaj je bolj poseben kot drugi, potrebuje tak koncept toliko, kot potrebuje morski pes koncept vode. Morda boste oporekali in trdili, da je nenehna potreba po napajanju narcizma , da bi se obdržali na površju, dokaz, da je osnovni namen njihovega življenja kompenzacija za majhno samozavest. To vas lahko vodi do napačnega prepričanja, da bomo narcističnega vampirja ozdravili že s tem, da ga bomo naučili kako se počutiti dobro v lastni koži, pa se bo sprostil in užival v tem, da je čisto običajen človek.

• BARBARA GA IMA RADA, VENDAR GA NE MORE ŽIVETI
• KAKO DELOVATI V ODNOSU Z NARCISOIDNO OSEBO?
• NAJBOLJ SAMOVŠEČNE ŽENSKE SO ROJENE V ZNAMENJU

The post NARCIZEM SE NE MORE ENAČITI Z VISOKO SAMOZAVESTJO appeared first on Horoskop.si - Novice in zabava iz področja astrologije.

Predviden čas branja: 4 minute

Če se ta sposobnost ne razvije dovolj ali pa je okvarjena, smo v težavah. Če nismo občutljivi za čustva drugih, postane vsak odnos nerazrešljiva uganka. Če drugih ne vidimo kot živa bitja, ampak kot stvari, potem si dovoljujemo biti nasilni in manipuliramo z njimi. Z razvito empatijo je naše bivanje neizmerno bogatejše in bolj raznoliko. Sposobni smo izstopiti iz sebe in vstopiti v življenje drugih. Odnosi postanejo vir zanimanja ter čustvene in duhovne nege. Naj je naš notranji svet še tako raznolik, vseeno ostaja kot zaprt sistem, ki je navsezadnje moreč in omejen na naše misli, naše skrbi, naše želje.

Ko izstopimo iz tega svojega sveta in vstopimo v svet drugega, v hrepenenja, strahove, upe in trpljenje drugih človeških bitij, je to podobno potovanju.

Vendar je to junaško delo mogoče opraviti mnogo bolj preprosto. Če se zapiramo med drugimi, smo manj uravnoteženi. Če sodelujemo v življenju drugih, nam to pomaga, da smo bolj zdravi in srečni. Pozornost, ki je usmerjena in osredotočena le nase, je povezana z večjo depresivnostjo in strahovi. Z veliko gotovostjo lahko rečemo, da soljudje, ki se ukvarjajo pretežno s seboj in manj z drugimi, bolj prestrašeni ali nesrečni. Empatija je najboljše sredstvo za izboljšanje katerega koli odnosa. Ne rešuje le problemov, ampak nam tudi pomaga, da se počutimo bolje. Ljudje, ki so sposobni empatije v življenju so bolj zadovoljni, zdravi, ustvarjalni.

Kljub vsem tem prednostim smo do empatije še vedno zadržani.

Nekateri še vedno menijo, da je vživljanje v drugega, da bi ga bolje razumeli, znak šibkosti. Pa vendar je to najboljša rešitev za vse. V trenutku, ko nekdo začuti, da je razumljen, in spozna, da smo uvideli dragocenost njegovega zornega kota in upravičenost njegovih zahtev, se spremeni. Na ta način se lahko izognemo neštetim zapletom. Empatija je orodje, ki nam je a voljo, da z njim prinesemo olajšanje in zadovoljstvo drugi osebi.

Ni naključje, da številni v empatiji vidijo bistveno sestavino uspešnega odnosa. Trpeči ne potrebujejo diagnoze, nasveta, interpretacij in manipulacij. Potrebujejo pristno in popolno empatijo. Empatije je sestavi del čustvene inteligence, ki je v današnjem svetu potrebna za primerno in učinkovito dejanje. Večja empatija pomeni večjo uspešnost v šoli, pri iskanju zaposlitve, v ustvarjanju zadovoljujočih odnosov in komunikaciji s svojimi otroki.

Tisto, kar razkriva empatijo, resnični test, je radost ob uspehu drugih ljudi.

Ni enostavno čutiti brezpogojno radost ob sreči, ki je dana drugemu in odvzeta nam. Če to zmoremo, potem smo prišli zelo daleč. Toda empatija ni le vedra in brezskrbna kvaliteta. Nasprotno, več ima opraviti z napakami in trpljenjem kot pa z uspehom in veseljem. Je dobrodejna prav takrat, ko stvari potekajo slabo. Resda smo veseli, ko s kom delimo svoje radostne trenutke. Še bolj pa potrebujemo nekoga, ki nas razume, ko smo v stiski.

Da bi bila empatija polna in pristna, mora imeti oseba, ki jo čuti, zdrav odnos do lastnega trpljenja.

Bolečina je po definiciji tisto, kar najbolj sovražimo. Če se le da, bežimo od nje. Izogibanje bolečini je sicer osnova zdravja, zmanjšanje bolečine na minimum pa je znak modrosti. Vendar je določena količina bolečine v našem življenju neizogibna. Vsi smo ranljivi. Prej ali slej naredimo napako, nam spodleti, smo razočarani nad tem, kar nam prinaša življenje, ali izgubimo osebo, ki jo ljubimo. Vsi trpimo. In vsi moramo prenehati trpeti. 

• ČUSTVENA MANIPULACIJA RUŠI OSEBNO INTEGRITETO
• ZNEBITE SE NEUČAKANOSTI TER NEPOTRPEŽLJIVOSTI

The post EMPATIJA, RAZŠIRITEV ZAVEDANJA appeared first on Horoskop.si - Novice in zabava iz področja astrologije.

Predviden čas branja: 4 minute

Za sklenitev in ohranjanje zakona je potrebna zrela ljubezen. V zakonu se lahko obojestransko zadovoljstvo razvija samo medosebna, človeška in celovita intimnost in samo takšna ga lahko učvrščuje. Zastavlja se nam vprašanje zrelosti za takšno ljubezen in intimnost pri bodočih zakonskih partnerjih. Običajno govorimo o fizični, psihični,  in socialni zrelosti za zakon. S fizično zrelostjo razumemo določeno stopnjo razvitosti primarnih in sekundarnih spolnih znakov, s psihično določeno stopnjo povprečnega psihičnega zdravja, s socialno zrelostjo pa poklicno in ekonomsko samostojnost zakonskih kandidatov.

Vse to sicer ni potrebo za uspešen zakon, vsekakor pa ni dovolj, ni vse, kar sodobni zakon potrebuje, da bi se uspešno obnavljal.

Pri tem mislimo predvsem na zakon, v kakršnega vstopa današnja mladina. Včerajšnji zakon se namreč razlikuje od današnjega, današnji pa se bo od jutrišnjega. Zrelost in primernost za zakon se zaradi tega spreminjata. Pomembno je torej, kakšna zrelost je potrebna za današnji zakon, za to, kar od njega danes pričakujemo. Zakon je dolgotrajen odnos dveh odraslih ljudi različnega spola. Da bi bil dolgotrajen mora biti kvaliteten in stvaren. Izpolnjevati mora nekatere predpostavke, ki zahtevajo od zakonskih partnerjev določeno zrelost, sposobnost ali vsaj pripravljenost, da jih v svojem medsebojnem odnosu uresničujeta in razvijata.

Za kvaliteten in stvaren odnos je vzajemnost obojestranska izmeničnost zavzemanja aktivne in pasivne vloge.

Če tega ni se odnos hitro izčrpa, postane dolgočasen, se ponavlja in v njem ni mogoče zdržati. Če pa se odnos spremeni v moške aktivnosti in ženske pasivnosti, moške iniciative in ženskega čakanja nanjo, kot je navada v klasičnem zakonu, postane neenakopraven, nehuman, in edini izhod je v medsebojnem manipuliranju, izkoriščanju in nevarnem prilagajanju posameznega partnerja  svojemu položaju, kar se kaže v izživljanju aktivnega nad pasivnim, ali narobe, v tem, da pasivni partner izčrpava aktivnega.

Tak odnos se prekine ali pa se ljubezen spremeni v sovraštvo, od katerega partnerja živita enako kot prej od ljubezni. Lahko pa se spremeni tudi v mrtvo in bolno harmonijo medsebojnega dopolnjevanja. Za kvaliteten in stvaren odnos v zakonu je tudi pomembna sposobnost in pripravljenost za povratno medsebojno bližino ob dopuščanju in prenašanju povratnega medsebojnega oddaljevanja in distance.

Prevelika in nenehna bližina zakonski odnos prav tako uničuje kot prevelika in nenehna distanca.

Pravšnja mera bližine in distance je najboljši čuvaj kvalitetnega in resničnega zakonskega odnosa. V zakonu mora biti dovolj prostora za vsakega partnerja posebej in za oba skupaj. Zakon ne sme biti grobnica individualnosti in osebnosti. Svoboda enega zakonskega partnerja hkrati ne sme ogrožati svobode drugega. Za osvežitev, obnavljanje in ohranjanje zakonskega odnosa ni dovolj le bližina. Nujna je prava mera distance. Za zakonski odnos je škodljiva nesposobnost in nepripravljenost prenašanja distance, prav tako pa tudi bližine.

Če želimo, da bo zakonski odnos trden, morata imeti v njem oba partnerja možnost biti močna in šibka, uspešna in neuspešna, pametna in manj pametna. Za trajnost zakonskega odnosa je pogoj pripravljenost za sprejemanje svoje in partnerjeve občasne nemoči, pa naj bo v ožjem intimnem ali širšem odnosnem smislu. Če partnerja občasno nista sposobna biti močan moški in šibka ženska potem stoji zakonski odnos na zelo trhlih nogah. Če ti dve poziciji nista dovoljeni obema, potem bo eden ali drugi svojo potrebo po regresivnem ali progresivnem vedenju zadovoljeval s tretjim izven zakonskega odnosa ljubimec ali ljubimka.

• DOBER IN ZDRAV PREPIR JE SESTAVINA VSAKEGA ODNOSA
• ALI JE PRAV OSTATI V SLABEM ZAKONU ZARADI OTROK?

The post ZA TRDEN ODNOS JE POTREBNA ZRELOST appeared first on Horoskop.si - Novice in zabava iz področja astrologije.

Predviden čas branja: 4 minute

Seveda mora človek pri delu, naprezanju in športni vaji imeti tudi svoja zaklonišča miru in počitka, če si hoče ohranjati zdravo življenjsko ravnovesje. Ljudje si za oddih poiščejo tihe kraje ali podeželske hišice. Sicer pa imamo vedno to možnost, da se umaknemo vase, kajti nikjer nismo bolj varni pred nevarnostjo kakor v lastni duši, posebno če gojimo v sebi misli, ki nas ohranjajo v stanju popolnega miru. Pravzaprav mora vsak imeti v sebi tako tiho zatočišče, če hoče ohranjati sredi dela in težav, preobloženosti in preizkušenj duševno zdravje in življenjsko ravnovesje.

Za notranjo ureditev svoje duše se moramo bolj zanimati kot za zunanjo ureditev svojega stanovanja.

V njej se moramo dodobra seznaniti z vsakim drobnim predmetom, vsako mislijo in željo, in vedeti, katero mesto jima gre. Človek potrebuje v nekih presledkih košček miru. Ta mir je pravzaprav umik pred življenjem. Potrebujemo odmor od življenja. Tak mir dobimo v spanju, ko duševno življenje dobesedno izklopimo, to je stanje, v katerem nas nobena stvar več prav ne doseže. V njem se dobesedno za nič več ne zmenimo. Tako stanje je za človekovo zdravje nujno potrebno vsak dan za nekaj ur.

Hkrati s tem duševnim počitkom damo počitek tudi živčnemu sestavu in celotnemu telesu.

Spanje je duševno telesni počitek. Pravzaprav je to zavarovanje pred zunanjimi vplivi. Kakor se zavarujemo s stenami pred mrazom in vročino ter s streho pred padavinami, podobno se z izklopitvijo celotne dejavnosti zavarujemo pred zahtevami življenja, skrbmi in neprijetnimi čustvi, dolžnostmi in nerešenimi vprašanji.

Hudo je, če si ne znamo najti take zavarovanosti pred pritiskom življenja in si v begu ne znamo poiskati rešitve nerešljivih vprašanj. Kdor tega ne zna, vleče vsak dan iz dela domov v družino in iz poklica na dopust svoje službene težave in skrbi, tak je še doma in na dopustu siten, razdražljiv in popadljiv kot stekel pes, žene sebe in svojo okolico v živčnost, nezadovoljnost in nesrečo.

Takšni ljudje so danes vedno številnejši.

Pravzaprav je za življenjsko ravnovesje potrebno stalno usmerjeno nihanje med napadalnostjo in umirjenostjo, ki jo zahteva zdravje in vednost zasebnega življenja v domačem krogu, nihanje med napadom, ki ga zahteva boj za obstanek, in begom, ki ga zahteva varčevanje z življenjsko silo, nihanje med naprezanjem pod pritiskom in počitkom v spanju. Zato se znajde moderni človek v usodnem zmotnem kolobarju, kakor hitro začne tožiti, da ne more več spati. Če se to kmalu ne izboljša, je v neposredni nevarnosti, da mu bo kmalu zmanjkalo življenjskih sil, da pride do poloma.

Takšna duševna navlaka, ki se je človek tudi ponoči ne more znebiti in jo vlačo s seboj v spalnico, da mu dela težko glavo, nemirne sanje in mu ne da spati, je danes prepogost vzrok prometnih nesreč.

Mnogo premalo se tega zavedamo. Ravno ta navlaka skrbi in notranje razdraženosti ni morala biti prav tako kaznovana.  Nevarno je zlasti tudi čustvo nestrpnosti, naglice in ihte. Ko tak voznik z navlako jeze in razburjenja ali pa tudi žalosti, potrtosti, v kateri kar naprej nadaljuje in melje svoja čustva, pritisne na plin, svojo nerazpoloženost tako rekoč dobesedno prenese na volan. Vozi tako, kakor da se znaša nad vozilom, ker se no mogel znesti in potešiti svoje jeze v pisarni nad sodelavci, doma nad ženo otroki, ali komer koli že, ki je pač malo prej izzval ali pa že dolgo izziva njegova napadalna čustva.

• IZOGNITE SE NAPAKAM, KI VPLIVAJO NA IMUNSKI SISTEM
• KATERA ASTRO ZNAMENJA VELJAJO ZA DUŠEVNO MOČNA IN STABILNA?

The post IMATE V SEBI ZAKLONIŠČE MIRU IN POČITKA? appeared first on Horoskop.si - Novice in zabava iz področja astrologije.

Predviden čas branja: 4 minute

Eden od najhujših strahov, ki nas ovira, da bi v življenju napredovali, je strah pred sprejemanjem odločitev. Težava je v tem, da so nas vseskozi poučevali, naj bomo previdni, da se ne bi napačno odločili. Napačna odločitev. Že sama beseda nam nažene strah v kosti. Bojimo se, da bi zaradi napačne odločitve kaj izgubili; denar, prijatelje, partnerja, status ali karkoli, kar naj bi si s pravilno odločitvijo zagotovili. S tem je tesno povezan tudi naš panični strah pred morebitnimi napakami. Iz nekega čudnega razloga mislimo, da moramo biti popolni, ob tem pa pozabljamo, da se na napakah učimo.

Naša potreba po popolnosti in po nadziranju dogodkov nas hromi, kadar bi radi kaj spremenili ali smo postavljeni pred kak izziv.

Ničesar ne morete izgubiti, lahko samo pridobite, pa naj se odločite za to ali ono življenjsko izbiro ali dejanje. Vse kar morate narediti, da bi spremenili svoj svet, način, kako o njem razmišljate. Ta koncept se sijajno obnese. Svoje mišljenje lahko tako spremenite, da možnost napačne odločitve ali napake preprosto izločite. Odločitev, ki je pred vami se vam zdi hudo težavna. Nekako ohromljeni se čutite, ko pomislite na morebitne usodne posledice vaše odločitve.

Tik pred odločitvijo se obupani in kakor obsedeni sprašujete: Naj storim to, ali naj storim ono? Kaj, če se odločim za to in se zgodi tisto? Kaj, če ne bo šlo vse tako, kot si predstavljam? Kaj pa če…Teh kaj če jev je vse več in več.

Znova je tu vaš notranji glas. Zrete v neznano prihodnost in jo skušate predvideti, poskušate prevzeti nadzor nas zunanjimi silami. Oboje je nemogoče. V takih trenutkih imate včasih občutek, da boste znoreli. Ko odločitev končno sprejmete vas napačni miselni model sili v to, da venomer znova ocenjujete situacijo, v upanju, da niste naredili napake. Nenehno se ozirate nazaj in si očitate. Zapravljate dragoceno energijo in sami sebe spravljate v slabo počutje. Če se je vse izteklo, kakor ste upali, si oddahnete, toda le za hip.

Takoj za vzdihom olajšanja vas spet pričenja skrbeti, da morebiti položaja le niste dobro razumeli in da se utegne na koncu vseeno izkazati, da je bila vaša odločitev napačna.

Razen tega vas je že strah naslednje odločitve, kjer boste morali skozi vso to agonijo ponovno. Ste že kdaj bili v taki situaciji? Najbrž ste! Jasno je, da je to okoliščina, v kateri nikakor ne morete dobiti. K sreči pa obstaja še druga možnost, pravilni miselni model. Preden sprejmete odločitev se takoj osredotočite na pravilni miselni model. Informacije iščite pri najrazličnejših virih. Pogovarjajte se z pravimi ljudmi. Določite svoje prioritete. Zaupajte svojemu instinktu. Jemljite stvari z lahke plati.

Potem, ko ste sprejeli odločitev odvrzite svoje predstave.

Sprejmite polno odgovornost za svoje odločitve. Ne vztrajajte, temveč popravljajte. Če prevzamete odgovornost za svoje odločitve, se mnogo manj jezite na svet, in, kar je najvažnejše, mnogo manj se jezite nase. Obstaja mnogo notranjih signalov, ki nam povedo, kdaj je čas za popravek. Najočitnejša sta zmedenost in nezadovoljstvo. Štejemo ju med negativne občutke, čeprav sta v resnici pozitivna.  To je zelo težko sprejeti, toda zmedenost vam koristi, kajti pove vam, da ste zašli s predvidene smeri in se ne morete nekako vrniti nanjo. Zmedenost in nezadovoljstvo sta torej nekakšna naravna korekcijska mehanizma.

• ODKRIJTE IN IZPUSTITE SVOJ STRAH
• ZAVEZANOST K SOČUTJU

The post KAKO SE ZNEBITI STRAHU PRED SPREJEMANJEM ODLOČITEV? appeared first on Horoskop.si - Novice in zabava iz področja astrologije.

Predviden čas branja: 4 minute

Odnos, ki ga partnerja vzpostavita in je na začetku poln vzhičenosti, vsebuje tudi glavni razlog poznejših stresov in razočaranj. Zato nosi s sabo zelo pomembne posledice. Iz tega izhaja dejstvo, da intima med partnerjema, ki je samo nova oblika odnosa posameznega partnerja s starši, daje najboljšo možnost, da partnerja predelata nerazrešene vsebine iz svojih osnovnih družin. Ko partnerja ugotovita, da temeljne psihične vsebine, ki so ju naredile tako neverjetno privlačna drug za drugega, ki pa so bile v zaljubljenosti povsem prekrite, ker so nezavedne, postanejo osrednje teme njunega zakonskega spora, se občutja lastne krivde in iskanje krivde pri drugem lahko povsem razblinijo.

Ko partnerja tako prerasteta bolečo igro iskanja krivca za vsako ceno, postaneta veliko bolj pripravljena sprejeti odgovornost za svoj del zakonskega problema.

Zakonski problemi so največkrat ponovni poskusi popraviti, prerasti, obvladati in izbrisati stare konflikte, ki imajo svoj izvor v odnosih s starši. Ti konflikti so spretno preneseni v odraslo intimo dveh partnerjev. Zakonca tako doživljata stare stike in anksioznost, bolečine ter frustracije v novem intimnem odnosu in prek njega. Ljudje se lahko soočajo s konflikti, ki so jih doživljali v za frustriranem in ogrožajočem okolju, v katerem so rasli, tako, da gradijo intimne odnose na način, ki se sklada z modelom, vgrajenim v njihovi psihični strukturi še v njegovih osnovnih družinah.

Tipično to naredijo na enega izmed teh načinov.

Zaljubijo se v osebo, ki na zelo pomenljiv način spominja na enega od staršev, s katerim imajo nerazrešene odnose. Nezavedno prisilijo partnerja, da reagira tako, kot so nekoč reagirali njegovi starši ali eden izmed njiju. Projicirajo svojo notranje psihično romantično podobo v partnerja in ga dojemajo na način, kot so nekoč so dojemali enega izmed staršev ali pa oba, pa čeprav med partnerjem in starši ali enim od njih ne obstaja nobena stvarna podobnost. V takšnih intimnih odnosih povzročena občutja so izredno močna in jih je skoraj nemogoče zaslediti v ostalih  človeških odnosih, kot med prijatelji, sodelavci ali sosedi.

Romantični partner, ki je sposoben vzbuditi ali ustvariti močna pozitivna čutenja na začetku odnosa, je sposoben pozneje v odnosu ravno tako povzročiti enako močna negativna čutenja.

Čisto navadni konflikti o povsem nepomembnih stvareh lahko povzročijo pravo katastrofo. Temelj teh zapletov in bojev moči med partnerjema, v katere je dejansko usidran partnerski konflikt, sega v najglobljo življenjsko bitko ali najgloblji čustveni zaplet. Partnerja se zato morata naučiti prepoznavati napake oziroma izkrivljeno dojemanje drug drugega. Tako se mora žena naučiti, da je njen mož tedaj, ko ona misli, da je jezen, on v resnici ranjen. Poleg tega pa se morata partnerja naučiti, da gre med njima velikokrat za čutenja, ki si jih sama sebi niti nočeta priznati in jih zato projicirata drug v drugega.

Primer tega je žena, ki svojo lastno jezo vidi v možu in jo zato lahko zanika v sebi. Mož namreč jezo izraža bolj učinkovito kot ona, zato sama nikoli ne pride na vrsto. Ob tem ko opazi njegovo jezo, lahko svojo potlači in ostane mirna. Njuno medsebojno prepoznavanje in predvsem napor, da bi izboljšala svoj odnos, pa obenem pomagala razrešiti tudi njune posamezne konflikte. To seveda še ne pomeni, da bosta partnerja na ta način presegla tudi svoje potrebe in želje. V funkcionalnem in zdravem intimnem odnosu dveh odraslih zmoreta partnerja tolerirati potrebe drug drugega in sta jih tudi pripravljena izpolniti.

• STARŠI DELAJO RAZLIKE MED MANO IN BRATOM
• KAKO POMEMBNI SO DRUŽINSKI ODNOSI?

The post POMEMBNE FAZE PARTNERSKEGA ODNOSA appeared first on Horoskop.si - Novice in zabava iz področja astrologije.